Anton VOGRINEC

Izhajal je iz preproste kmečke družine. Osnovno šolo je obiskoval na Vidmu pri Ptuju, gimnazijo pa na Ptuju (1885−1889) in v Mariboru (1889–1893). Bogoslovje je študiral v Celovcu (1893−1897). V duhovnika je bil posvečen leta 1896.

Najprej je kot kaplan služboval na Prevaljah (1897–1898), nato kot župnijski upravnik v Grebinju (Griffen, 1898), v Šmarjeti pri Töllerbergu (1898−1900) in v Voglah (Winklern, 1900). Kot župnik je služboval v Belšaku pri Pliberku (Wissenstein, 1900−1902) in v Libeličah (1902−1947). V letih 1936−1937 je opravljal tudi službo upravitelja dekanije Dravograd. V začetku druge svetovne vojne (1941) je bil kot mnogi slovenski duhovniki izseljen na Hrvaško. Leta 1945 se je vrnil v Libeliče.

Službovanje v versko mešanih nemških krajih, stiki s protestanti in kriza, v kateri se je znašla katoliška cerkev, so ga vzpodbudili k razmišljanju o potrebnih reformah v cerkvi. Svoja razmišljanja je strnil v delu Nostra maxima culpa! (Naša največja krivda), ki je izšlo leta 1904 na Dunaju in v Leipzigu v nemškem jeziku, da bi doseglo čim širši krog bralcev (prevod v slovenščino izšel leta 1996). Analiziral in kritiziral je vse tisto, za kar je menil, da ovira uspešno oznanjevanje božje besede in odvrača ljudi od cerkve ter predlagal spremembe, ki bi koristile ugledu cerkve in ljudem približale vero. Spregovoril je o odnosu cerkve do politike, o razmerju duhovščine do šole, gmotnem položaju duhovnikov ter o nujnih reformah v liturgiji, cerkvenem petju, nekaterih zakramentih, postu in celibatu. Glede slednjega je menil, da bi moral biti svobodna izbira duhovnikov. Pozival je tudi k previdnosti pri češčenju svetnikov in njihovih relikvij. Zavzel se je za sodelovanje vernikov pri cerkvenih opravilih ter cerkev pozval, naj se poveže z brezpravnim delavskim slojem in se otrese prevelike konservativnosti. Kritika cerkvenih razmer je bila za tedanji čas preostra. Še v istem letu je Rimska kongregacija knjigo uvrstila na seznam katolikom prepovedanih knjig (Index librorum prohibitorum). To je bila edina knjiga slovenskega pisca novejše dobe, ki je bila uvrščena na ta zloglasni seznam. Avtor je moral 22. junija 1904 v Celovcu s posebno izjavo vse navedbe v knjigi preklicati.

Kot samouk se je ukvarjal tudi s fizikalnimi vprašanji. Leta 1920 je v Mariboru izdal knjigo Bewegungen (Gibanja), v kateri je obravnaval pojave gibanja in odpora ter postavil sklep, da sleherno gibanje v naravi temelji na energijskih razlikah. Nekaj njegovih del je ostalo le v rokopisih, med njimi sta tudi Uganke sveta in Realna fizika za prirodoslovce. V slednjem obširno razglablja o vesolju z vidika gravitacije ter o teorijah Isaaca Newtona in Galilea Galileja.

Njegova rodoljubnost, narodna zavednost in prizadevanja so po koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 pripomogli k temu, da župnija Libeliče ni pripadla Avstriji, ampak je ostala slovenska in bila leta 1922 priključena Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na njegovo pobudo je bila zgrajena nova šola v Libeličah. Imel je velik socialni čut. Prizadeval si je za to, da bi bilo šolanje omogočeno tudi revnejšemu sloju.