Anton ROJINA

Anton Rojina se je po končani osnovni šoli v Ljubljani izučil mizarstva, vajeništvo je opravljal pri mojstru Ivanu Doganu. Ko je njegova učna doba potekla, ga je velika želja po strokovni in splošni izobrazbi odpeljala v tujino. Najprej je delal v Celovcu, nato pa v Innsbrucku, Zürichu, Parizu in v Londonu, dokler ga niso poklicali v vojsko. Po končani vojaški dobi je znova odšel po Evropi. Preko švicarskega Traversa ga je pot vodila v Pariz ter nato v London, kjer je štiri leta prebil kot visoko cenjen preddelavec.

Rojina se je leta 1906 vrnil v Slovenijo in ustanovil svojo obrt, samostojno mizarsko delavnico, ki jo je leta 1909 razširil v stavbno in pohištveno podjetje. V času prve svetovne vojne je delovanje podjetja zastalo, po vojni pa se je lotil gospodarskega dela z novo vnemo. Skupaj z družabnikom Karlom Binderjem (1887-1937) mu je uspelo ustvariti eno največjih mizarskih podjetij v novi državi. V letih 1921 do 1923 sta z družabnikom modernizirala tovarno pohištva v Slomškovi ulici. Po načelu »le v specializaciji je mogoč najvišji razvoj« sta opustila umetno mizarstvo in pričela proizvajati samo stavbne izdelke, ki so tisti čas sloveli po vsej državi. Podjetje A. Rojina & Comp. je bila do leta 1930 znana ne samo v Ljubljani, temveč je njen sloves segal daleč preko Beograda. Po Binderjevi smrti, oktobra leta 1937, je Rojina lastništvo stavbnega podjetja prevzel v svoje roke.

Tovarna Rojina & Comp. je opremila s svojimi okni, vrati, portali, stenskimi opaži, lesenimi stropi, praktičnimi smučnimi okni, vrtilnimi vrati za javne lokale najznamenitejše jugoslovanske zgradbe, med njimi:
– Ljubljansko kreditno banko
– novi palači »Dunav« in »Viktoria
– palačo Trboveljske premogokopne družbe (TPD) in večino mestnih hiš ljubljanske občine;
– v Zagrebu Borzo, Higiensko šolo, Novinarski dom, Medicinsko fakulteto in druge.
– V Beogradu novi kraljevski dvorec na Dedinju, Študentski dom kralja Aleksandra, Narodno banko in Jadransko banko.

Anton Rojina se je udeleževal tudi stanovskega, gospodarskega in političnega dela. Več desetletij je bil član uprave raznih zavodov in organizacij. Med drugim je bil ljubljanski občinski svetnik, predsednik bivše Jugoslovanske obrtne zveze, podpredsednik Mestne hranilnice, svetnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, član prvega odbora Društva rokodelskih mojstrov, odbornik Trgovsko-obrtne zadruge in Zveze industrialcev.