Anka SALMIČ

Rodila se je v številčni revni družini, kjer sta oče in brat odšla za delom v tujino. Zaradi revščine ni mogla nadaljevati šolanja, zato je odšla leta 1925 služit v Zagreb. Leta 1929 se je vrnila najprej v domačo Gorenjo vas, zatem pa se je s sinom preselila v Leskovec, kjer je nudila pomoč na domu starejšima zakoncema. Med drugo svetovno vojno je bila skupaj s sinom izgnana v taborišče v Weingartnu v Nemčiji. Izgnanstvo in tujina sta močno zaznamovala njeno življenje, kar se je odražalo tudi v njenem literarnem udejstvovanju.

Njena ustvarjalna zapuščina je precej obsežna: od pesmi, zapisanih mdr. na hrbtni strani računov, vrečkah in ovojnem papirju, do krajših proznih besedil, dramskih prizorov, pisem in življenjepisa. Več svojih pesmi je tudi sama uglasbila. Njena prva pesem je bila objavljena leta 1925 v ženskem listu Vigred, objavljala pa je tudi v Kmečki ženi, Jadranski straži, v koledarskih zbornikih in Dolenjskem listu. Njeno otroško poezijo sta objavila  lista Ciciban in Najdihojca. Kot manj znana slovenska pesnica je izdala dve pesniški zbirki, in sicer v samozaložbi leta 1940 Cvetje z neobdelanih gredic ter leta 1967 Iz črnih dni pregnanstva. Postumno je leta 1995 v samozaložbi pesničinih potomcev v Krškem izšla zbirka njenih sto večinoma še neobjavljenih pesmi z naslovom Moje pesmi, ki jo je uredila pisateljica Gitica Jakopin.

Številne njene pesmi so hvalnica naravi, kmečkemu življenju in materinstvu pa tudi ubeseditev bivanjske stiske, zlasti kot nezakonske matere. Kruti vojni čas ji je sam narekoval pesmi o izgnanstvu, taboriščnem življenju, upanju in pogumu, veri v svobodo ter življenjski energiji. Njeno pesem Hrepenenje po domovini, ki jo je napisala in uglasbila v taborišču, so izgnanci zapeli ob vrnitvi domov, ob prihodu na Jesenice, leta 1945.

Po t. i. ljudski pesnici Anki Salmič se imenuje ulica v Leskovcu pri Krškem.