ALEŠOVEC, Jakob

Bil je sin čevljarja Jurija in matere Apolonije, rojene Šubelj. Ob pomoči frančiškanskih duhovnikov se je izognil nadaljevanju čevljarske tradicije in uspel zaključiti ljudsko osnovno šolo v Kamniku. Šolanje je nadaljeval na ljubljanski gimnaziji (Alojzevišče) in zaključil skoraj šest razredov (1856 – 63). V petem razredu sta s sošolcem ustanovila nemški dijaški list Die Schwalbe, s čimer sta sprožila konkurenco tudi v slovenskem jeziku. Njegovo prvo objavljeno delo je bil potopis v nemščini. Pred zaključkom šestega razreda je zapustil šolanje in se začel preživljati na različne načine, povezane s prosveto. Dve leti je poučeval na ljubljanskem učiteljišču, potem pa živel na gradu Kalec, kjer je poučeval otroke graščaka Miroslava Vilharja, narodnega buditelja, pesnika in skladatelja. Na njegovo pobudo se je 1866 odločil, da bo začel ustvarjati v slovenščini in je tako njegov prvi dopis izšel v celovškem glasilu Slovenec. Slovenski jezik mu je zaradi učenja v nemškem jeziku delal velike preglavice, imel je slab besedni zaklad. Alešovec, pa je Vilharja navdušil k pisanju novel za Laibacher Zeitung in mu utrl pot v dunajski list Zukunst. Leta 1866 je v Vipavi urejal knjižnico grofa Lanthierija.

Leta 1867 se je vrnil v Ljubljano. Pisal je o vsakdanjem življenju v Ljubljani, povesti, humoreske in se ukvarjal s časnikarsko dejavnostjo. Zaradi tožbe in zapora prejšnjega urednika Grasselija, je 1869 na prošnjo Janeza Bleiweisa prevzel vlogo odgovornega urednika lista Triglav in 1870 postal njegov lastnik in izdajatelj. Sedemnajst let (s presledki med 1869 – 1885) je izdajal političnosatirični list Brencelj, ki je bil odkrito uperjen proti politiki Karla Dežmana in v katerem je napadal “nemškutarje” in “liberaluhe”. Proti listu je nastopil sodobnik in literarni “tekmec” Josip Jurčič, ki je bil v tistem času urednik liberalnega časnika Slovenski narod. Očital mu je zlaganost, grobost, osornost in robatost. Brencelj je bil večkrat zaplenjen in je Alešovec posledično dobil tri mesece zapora, vendar do danes velja za prepričljivo ogledalo in bibliofilsko redkost. Alešovec je sodeloval tudi z drugimi časopisi na Kranjskem. Na primer pri časniku Novice, kjer je naletel na pozitiven odziv mladih slovenskih literatov za svoje literarno prizadevanje. V svoji mladostni avtobiografiji je ironično prikazal šolanje v slovensko nemškem kulturno jezikovnem okolju, začinjeno z mnogimi hudomušnimi študentskimi prigodami. Verodostojno je opisal takratno politično vrenje ter vrhunec narodnega prebujanja 1860. 1865 je sodeloval z ljubljanskim nemškim gledališčem. Poleti 1866 je izbruhnila manjša srednjeevropska vojna. Staro Avstrijo je s severa napadla nemška država Prusija, z juga pa komaj združena Italija. Alešovec se je vpoklicu izognil zaradi kratkovidnosti in nošenja očal. Tako si je vzel čas za počitnice in obiskal domače kraje. Spopadi so se kmalu končali in ljubljanski založnik in knjigotržec Janez Giontini ga je povabil, če napiše knjigo o dveh zmagovitih krajih, kjer so se Avstrijci izkazali v bojih z Italijani. Alešovec je takoj izkoristil nov vir zaslužka, nato pa se odločil opraviti manjkajoče izpite v Trstu, da je uspešno končal šesti letnik. Želel se je podati na študij tudi na Dunaj, ampak mu je zmanjkalo denarja.

Vrnil se je v Ljubljano, zaposlen je bil kot korektor v Kleinmayrjevi tiskarni in odslej do smrti živel kot svobodni književnik v Ljubljani. 1868 je napisal Ljubljanske skrivnosti, ki je ena prvih slovenskih detektivk. Glavni junak je dijak Šivic, ki si prizadeva rešiti svojo ugrabljeno simpatijo. V kriminalnem vzdušju je tudi knjiga Iz sodnijskega življenja. V svojem pestrem življenju ni bilo nikoli časa za osebne zadeve, a se je že nekoliko starejši poročil s trgovko in šiviljo in dobil dve hčerki. Cena za vse neutrudno delo in vedno medlo svetlobo je bila, da je bil Alešovčev slab vid vedno slabši. Tako je v začetku zime leta 1885 v Brenclju zapisal, da potrebuje finančno podporo, ker so njegove oči vedno slabše in je zima zelo zelo mrzla. Naslednje leto je žal moral prekiniti izhajanje in tako se je zgodba prvega slovenskega humorističnega lista po sedemnajstih letih žalostno zaključila. Končala se je tudi njegova založniška pot, saj ga je lastna založba stala preveč denarja. Tako je ob skorajšnji kruti izgubi vida pri komaj štiridesetih tragično moral končati svojo kariero.

Kranjski deželni zbor je 13. maja 1889 obravnaval prošnjo Alešovca za podporo. Prijatelji so mu ponudili mesto v ljubljanski hiralnici, kamor se je tudi zatekel, a ni dolgo zdržal. Postal je hudo potrt, začel se je opijati. Žena ga je zapustila in podal se je na cesto. Bistri um ga še ni zapustil in tako se je rad udeleževal slovenskih narodnih prireditev, obiskoval je svoje znance, bivše naročnike, dijake in župnišča. Po 15 letih brezdomskega življenja je tako oslabel in oslepel, da so ga sprejeli na medicinski oddelek ljubljanske bolnišnice, kjer ga je kmalu odrešila kap. Pokopan je bil čez dva dni na ljubljanskem pokopališču sv. Krištofa na lokaciji današnjega Gospodarskega razstavišča. Dijaki ljubljanske realke so mu priskrbeli nagrobno ploščo z napisom: Jakob Alešovec, slovenski pisatelj. Nekaj let po smrti se ga je spomnila Katoliška bukvarna, ki je ponatisnila zbirko šestih njegovih del.

Njegov rod v Skaručni se je tudi med tem časom postopoma izgubil, saj je brat podlegel posledicam rane, ki mu jo je prizadel eden od vaških pretepačev, ki se je lotil tudi njegovega očeta in povzročil tudi njegovo prezgodnjo smrt.

Jakob Alešovec je na žalost širše manj prepoznavnimi slovenskimi pripovedniki, krivdo pa bi lahko pripisali kritikom in literarni zgodovini, ki ga je tako rekoč zatajila. Spadal je v krog t.i. Bleiweisovih ljudi, ki so se imenovali “staroslovenci” za razliko od Levstikovih “mladoslovencev”, ki so veljali za osrednji in razvojno pomembnejši krog. Poleg tega se je loteval žanrov, ki niso bili nacionalno pomembni in je na začetku objavljal v nemščini. Vendar je zelo pomemben kot začetnik vrste žanrov: bil je pisec prvih slovenskih kriminalk, prvi slovenski podlistkar (pred Josipom Jurčičem), humorist, predstavnik žanra politično propagandne kmečke povesti, izseljenske povesti, celo prve “slovenske” kavbojke in skrivnostne povesti.