Albert RAČEČIČ

Bil je najmlajši od petih otrok, ki je rano otroštvo med drugo svetovno vojno preživel z družino v izgnanstvu. Nižjo in višjo gimnazijo je obiskoval v Brežicah, nato pa študij nadaljeval na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, na Oddelku za gradbeništvo. Diplomiral je leta 1964 in za svoje diplomsko delo leta 1965 prejel študentsko Prešernovo nagrado.

Njegova prva zaposlitev je bila leta 1964 na občini Novo mesto. Med letoma 1966 in 1971 je služboval v Podjetju za stanovanjsko gospodarstvo in urejanje naselij v Novem mestu, v letih 1971–1978 pa na Dominvestu. Zatem se je zaposlil v SGP Pionir, leta 1996 pa na Direkciji RS za ceste kot vodja sektorja za tehnično regulativo in se leta 1999 upokojil. Po upokojitvi sta z ženo Marto, arhitektko, ustanovila  podjetje Arhitekton, kjer je delal na projektih vse do leta 2022.

Gradbeni inženir Albert Račečič je v drugi polovici 20. stoletja sodeloval pri najpomembnejših urbanističnih in arhitekturnih projektih pri razvoju in izgradnji sodobnega Novega mesta, pri čemer je zagovarjal pomembnost dolgoročnega prostorskega načrtovanja in načrtovanja cestnega omrežja. V sedemdesetih letih 20. stoletja je sodeloval pri izdelavi načrta prometne ureditve Novega mesta za Urbanistični načrt Novega mesta 2000, ki ga je izdelal Urbanistični inštitut RS. V osemdesetih letih je bil imenovan za direktorja Zavoda za družbeno planiranje in urbanistično načrtovanje. Njegov velik prispevek za razvoj Novega mesta v tem času je bila umestitev Šmihelskega mostu s priključnimi cestami in ureditvami na levem in desnem bregu reke Krke. Bil je tudi član Inženirske zbornice Slovenije kot pooblaščeni inženir in tehnični revident za gradbeno stroko, ustanovni član Civilne iniciative za tretjo razvojno os in dolgoletni član Društva Novo mesto.

Za delovanje na področju kolesarstva v Novem mestu je leta 1985 in 1993 prejel srebrno in bronasto občinsko Bloudkovo značko.