Imre AGUSTIČ

Imre Agustič, ki je izhajal iz plemiške družine, je šest razredov gimnazije med letoma 1848 in 1854 končal v Szombathelyu, nakar se je vrnil v domači kraj. Pri sedemnajstih letih se je kot oskrbnik zaposlil na nekaterih gospodarskih posestvih; najprej leto in pol pri grofu Szapáryju v Murski Soboti, potem tri leta pri Batthyányjevi vdovi v Oroszlámosu pri Szegedu in še tri ali štiri leta na Dolnjem Seniku pri isti gospodi. Tam se je kot samouk naučil stenografije, potem pa odšel v Budimpešto, kjer je opravil stenografski izpit. Odločilnega pomena zanj je bilo, da je dobil službo stenografa v tamkajšnjem državnem zboru, kjer je nato ostal 15 let, vse do smrti. V tem času je intenzivno deloval tudi v kulturni sferi, saj je objavljal različne članke v več časopisih – v Gazdasági Lapok (Gospodarski list, objavljal 1866), Fővárosi Lapok (Prestolnični list, objavljal 1867), Szegedi Híradó (Segedski poročevalec, objavljal 1863 – 1869), Vasárnapi Újság (Nedeljski časopis, 1859 – 1877), Magyar Újság (Madžarski časopis, objavljal 1869), Aradi Alföld (Aradska ravnica, objavljal 1871-1872), Egyetértés (Složnost). Hkrati je prevajal leposlovje iz francoščine v madžarščino, predstavljal francoske pisatelje, pisal pripovedno prozo v madžarščini, prav tako pa v madžarščino prevedel vsaj dve prekmurski ljudski pripovedki (Bolni lev in V pekel ga nesi). Pripravljal naj bi tudi madžarsko-slovensko slovnico in slovar, ki pa sta ostala v rokopisu. Sredi 70. let je madžarsko kulturno sceno zapustil in se vključil v družbeno-politično in kulturno življenje v Prekmurju. Tako je dvakrat kandidiral za državnozborskega poslanca v murskosoboškem okraju (1875 in 1878), toda obakrat brez uspeha. 15. septembra 1875 je začel v Budimpešti izdajati tudi prvi prekmurski časopis Prijatel. Časopis je dve leti izhajal kot mesečnik v madžarskem črkopisu s podnaslovom Znanoszt razserjüvajôcse meszecsne novine, potem pa kot polmesečnik v gajici. Temeljni namen izdajanja časopisa je bil prosvetiteljski, saj je Agustič želel bralcem med Rabo in Muro ponuditi raznovrstne informacije ter jih tudi narodnostno in kulturno informirati. Zadnja številka je izšla dva dni pred Agustičevo smrtjo. Z izdajanjem časopisa si je prizadeval tako za občutek povezanosti Prekmurcev s Slovenci onkraj Mure kakor tudi za njihovo pravico do narodnostnega obstoja, lastnega jezika ter duhovnega in materialnega razvoja.
Hrvaška publicistika je Agustiča še pred nedavnim – tako v Hrvatski Enciklopediji 1941 in Enciklopediji Jugoslavije 1955 – prištevala med gradiščanske Hrvate.