Adolf ŠINKOVEC

Rodil se je kmetu Francu in Karolini, rojeni Gruden. Oče se je dvakrat poročil, ženi sta si bili sestri, pri hiši je bilo trinajst otrok, od katerih jih je sedem že v mladosti umrlo zaradi jetike in nalezljivih bolezni.
Osnovno šolo je obiskoval v rodni vasi v letih 1921-1927, nato se je privatno izobraževal na poklicno izobraževali šoli v Idriji. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z bližino Soške fronte: bombardiranjem, lakoto, smrtjo bratov in sester, izgubo pogorele domačije. Vse bolj pa se je začel zavedati tudi narodnega poniževanja, na kar ga je opozarjal tudi oče, ki mu je bil kot zaveden Slovenec vzor.
Prvo pesem je napisal kot dvanajstletni deček in jo poslal Franu Saleškemu Finžgarju, ki mu je odgovoril spodbudno in ga ocenil kot talent.
Italijanska oblast je nadzorovala očeta, sam pa je prvo hišno preiskavo doživel že pri petnajstih letih. Vzrok za to je bil njegov stik z založbo Modra ptica (Ljubljana), kamor je poslal članek z lastnim mnenjem o romanu Emila Ludwiga z naslovom Napoleon. V njem je izrazil navdušenje nad Napoleonovo Ilirijo, kjer so bili prvič združeni vsi Slovenci. Pismo je prestregla policija. Izključen je bil iz poklicne šole. Ves čas se je načrtno sam izobraževal, veliko bral in se pripravljal na poklic pisatelja, ali bolje, pesnika.
Pri sedemnajstih letih se je po naključju seznanil tudi s pisateljem Francetom Bevkom, vodilnim pisateljem na Primorskem. Dogovorila sta se, da mu bo občasno pošiljal pesmi in prozne prispevke v oceno. Iz njunega dopisovanja je ohranjenih 35 Bevkovih pisem in 9 razglednic, ki jih hrani Mestni muzej v Idriji.
V aprilu 1934 je odšel Šinkovec k vojakom, po vrnitvi pa se je zaposlil na domači kmetiji. Leta 1940 ga je nekdo prijavil zaradi širjenja slovenskih knjig med ljudmi.

V aprilu 1941 je bil interniran na Sardinijo, od koder se je jeseni 1942 vrnil in povezal z osvobodilnim gibanjem. Od februarja do maja 1943 je bil ponovno zaprt, tokrat v Cerknem, in nato poslan pred sodišče v Rim in nadaljeval kalvarijo političnega zapornika v Gradiški pri Gorici. Rešila ga je kapitulacija Italije in v septembru se je na poti domov ustavil v Gorici pri Francetu Bevku ter se skupaj z njim pridružil NOV. Postal je referent za šolstvo in prosveto v tedanjem idrijskem okrožju.
Po drugi svetovni vojni je živel in delal v Trstu v Prosvetni komisiji, opravil je maturo, z Jožetom Pahorjem je bil sourednik Prosvetnega vestnika, bil je referent za prozo na slovenskem tržaškem radiu. Opravil je maturi na postojnski gimnaziji in se jeseni leta 1947 vpisal na ljubljansko univerzo,v letih 1949-1950 je služboval tudi na zunanjem ministrstvu v Beogradu.
Od leta 1950 je živel in delal v Ljubljani. Leta 1951 se je poročil z Marijo Oman (sinova Andraž in Matjaž). Od maja 1950 do marca 1952 je urejal Ciciban, od leta 1952 do 1962 je bdel nad kulturno rubriko pri Tovarišu, pri Slovenskem poročevalcu je urejal mladinsko prilogo Najdihojca, bil urednik TV-15 (1962-1971) in revije Borec do svoje upokojitve julija 1981(1971-1981).

Pisal je partizanske in otroške pesmi, zbral pravljice in slovenske odporniške pesmi ter pričevanja o TIGR-u. Leta 1963 je napisal kroniko Vojskega.
Leta 1970 je izdal delo Partizanska ljudska pesem, zbornik pesmi, nastalih v obdobju NOB, ki je bil opažen kot dragocen zgodovinski dokument.
Pesmi so nastale v zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja, v povojnem času, ko so bila v ospredju predvsem osebnoizpovedna dela za odrasle, otroški pesmi pa se pesniki niso dosti posvečali. Šinkovec je bil med prvimi, ki so opazili to praznino v literaturi. V njegovih pesmih zaživi občutje lastnega, zaradi vojne nikoli izživetega otroštva.

Posthumno sta leta 2014 ob avtorjevi 100-letnici sinova Andraž in Matjaž Šinkovec v sodelovanju z Gimnazijo Jurija Vege in profesorico Romano Kokošar v samozaložbi izdala zbirko lirične poezije, kjer so svoja dela poleg Č. Šinkovca prispevali tudi sedanji in bivši dijaki. Spremno besedo k izdaji sta prispevala Romana Kokošar in Emil Cesar.

Jelka Bezeljak