Adalbert GERTSCHER

Leta 1856 je prvi razred gimnazije obiskoval v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval v Novem mestu. Pravo je študiral na Dunaju. Od leta 1867 dalje je služboval v pravosodju. Najprej je dobil službo na deželnem sodišču v Ljubljani. Leta 1871 je postal sodni pristav v Postojni, od leta 1876 dalje je bil namestnik državnega pravdnika v Celju. Leta 1879 je postal okrajni sodnik v Mariboru, leta 1885 pa državni pravdnik v Celju. Leta 1888 je postal nadsvetnik v Ljubljani, leta 1889 pa predsednik okrožnega sodišča v Celju. Leta 1895 je postal višji državni pravdnik v Trstu. Leta 1897 je bil imenovan za ministrskega svetnika v pravosodnem ministrstvu na Dunaju, kjer je bil referent za Primorsko in Dalmacijo, nekaj časa tudi referent za kazensko pravo. Leta 1898 je postal predsednik višjega deželnega sodišča v Zadru, od leta 1906 dalje pa v Trstu.

Večkrat je bil odlikovan. Leta 1906 je bil imenovan za tajnega svetnika. Bil je odličen dijak in študent. Udejstvoval se je tudi na literarnem področju. Imel je velik talent za jezike. Govoril je nemško, slovensko, hrvaško, italijansko, angleško, francosko. Bil je sodelavec dunajskega Stritarjevega kroga. Leta 1888 je sodeloval pri ustanovitvi časopisa Slovenski pravnik. V času, ko je služboval v Dalmaciji, je dosegel spoštovanje nove uredbe zemljiške knjige in uvedbo sirotinskih knjig (o skrbstvu in varstvu otrok). Zgradil je sodni palači v Zadru in Šibeniku. Namen je imel zgraditi posebno kaznilnico za Dalmacijo pri Biogradu. Ukvarjal se je s pomorskim pravom. Njegova poročila za ministrstva na Dunaju o zemljiški knjigi, pomorskem pravu, so prava zakladnica za pravno in kulturno zgodovino Dalmacije. Znane so tudi njegove okrožnice na podrejena sodišča. Skrbel je za vzgojo sodnikov in jih pošiljal na prakso v druga okrožja. Pri višjem sodišču v Zadru je ustanovil knjižnico. Vsa sodišča so bila naročena na zagrebški Mjesečnik. V delo sodišč je vpeljal hrvaški jezik. V Dalmaciji si je s svojim delom prislužil spoštovanje in vpliv.

Podobno kot v Dalmaciji je želel delati tudi v Trstu in se zavzel za pravično urejene jezikovne razmere. Literarno se je udejstvoval že v gimnaziji. Svoje prve pesmi je objavil leta 1882 v Vrtcu. Sodeloval je tudi pri Ljubljanskem zvonu in Slovanu. V Ljubljanskem zvonu je leta 1893 objavil Balado o prepelici, ki sodi med najlepše slovenske lirične pesmi. Izdal je pesniško zbirko Izza mladih let. Ukvarjal se je tudi s prozo. Pisal je romantične in zgodovinske pripovedi. Njegovo najpomembnejše prozno delo je povest Iz arhiva. Veliko je prevajal, predvsem iz češkega, ruskega, francoskega in nemškega jezika, mdr. tudi za dramatično društvo v Ljubljani. V rokopisu se je ohranilo okrog 30 prevodov oper in dram, kot navaja Slovenski biografski leksikon (gl. literaturo!). Uporabljal je psevdonime Ivan Gornik, J. Skalar, Svoboda, A. P.