Vidojka VUGA

Rodila se je kot najmlajša izmed štirih otrok mami Luciji Majcen in očetu Ivanu Majcnu. Ker je bil oče zaveden Slovenec in pristaš slovenskega društva Edinost, se je morala družina kmalu umakniti v takratno Kraljevino Jugoslavijo (Maribor). V začetku druge svetovne vojne je bila družina, tako kot še mnogo drugih Slovencev, izgnana v Bosno in Hercegovino.

Klasično gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, ko je bila ta že pod italijansko okupacijo. Po končani gimnaziji se je morala tudi sama izseliti v Bosno in Hercegovino. Po koncu druge svetovne vojne se je vrnila v Ljubljano, kjer je dokončala študij na Medicinski fakulteti. Tam je srečala Miroslava Vugo, s katerim sta se kasneje tudi poročila in si ustvarila družino. Staž sta opravila v mariborski bolnišnici, prvo zaposlitev sta dobila šele leta 1954 v nastajajočem mestu Nova Gorica.

Vse delovno obdobje je bila zaposlena v Zdravstvenem domu Nova Gorica. Sprva je bila vodja dispanzerja za žene, kjer je bilo treba na začetku opraviti veliko dela na terenu. Kasneje je večino svojega strokovnega dela posvetila skrbi za zdravje otrok, kjer je orala ledino. Promovirala je cepljenje, kar je bilo težko delo, saj so italijanski zdravniki hkrati svarili ljudi pred njegovimi nevarnimi učinki. Veliko pozornost je posvetila tudi osveščanju prebivalcev v odročnih vaseh. Do izgradnje ZD Nova Gorica so posvetovalnice in cepljenja izvajali v skromnih razmerah po različnih vaseh. Po veliki zaslugi, vztrajnosti, strokovnosti in angažiranosti Vidojke Vuga je bil v Novi Gorici organiziran dispanzer za otoke. To je pomenilo, da je bil tudi na Goriško vpeljan sodoben način preventivnega in kurativnega zdravstvenega varstva otok. Svojemu delu je ostala predana do upokojitve leta 1983.