Vid AMBROŽIČ

Rodil se je kot nezakonski otrok v Velikih Češnjicah pri Šentvidu. Očeta ni poznal, kmalu pa je izgubil tudi mater, zato so ga dali v rejo Antonu Mostarju, premožnemu kmetu iz Škrjanč pri Mirni. Njegovo življenje je zaznamovala ljubezen  do knjig, rož in deklet. Mati ga je naučila brati, še preden je hodil v šolo. Formalne izobrazbe ni imel, s pomočjo knjig se je sam naučil nemškega in latinskega jezika. Kot mlad fant je zapustil kmetijo in odšel za vrtnarja na Žale. Nato je sedem let služil vojsko, od tega štiri leta med vojno, ko se je bojeval na frontah Doberdoba, Galicije in Judenburga. Po prvi svetovni vojni je bil žandar na Koroškem, zato je dobro poznal tamkajšnje razmere ob plebiscitu 1920. Na Koroškem je med vojno spoznal svojo bodočo ženo, s katero sta posvojila siroto, Gordana Ambrožiča-Malenška. V njegovem žandarskem poklicu sta ga motila uradovanje v srbskem jeziku in podrejenost centralni upravi v Beogradu. Po kazenski premestitvi s Koroške je bil dodeljen na žandarsko postajo v Šentjur pri Celju, nato v Grčavec ob meji z Italijo, od tam v Vevče pri Ljubljani, leta 1924 pa je bil premeščen v Domžale. Pred nemškim okupatorjem se je leta 1941 z družino zatekel na Dolenjsko, kjer je živel vse do svoje smrti leta 1961. Najprej je živel na Škrjančah pri Mostarjevih, nato na Ševnici, nazadnje pa v Gorenji vasi pri Mirni.

Pesmi je pisal od leta 1911 do 1959; napisal je kar štiriinštirideset pesniških zbirk. S pesmijo se je odzival na dogodke, ki so se mu zdeli pomembni. Motivi so bili največkrat ljubezen, rože, narava, vojna, krivice, mir in kmečka opravila. Nekaj pesmi iz obdobja prve svetovne vojne so mu objavili v Domoljubu, Slovencu, Bogoljubu Domovini, Mladosti in Dolenjskih novicah.  Neobjavljene nabožne pesmi izpričujejo njegovo globoko vernost ter temeljito poznavanje Svetega pisma in življenja svetnikov. Vseskozi je pisal tudi dnevnik. Ob tem je zapisoval tudi vraže, pravljice in avtobiografske črtice. Za izdajanje del Vida Ambrožiča je zaslužen njegov posinovljenec Gordan, ki je izdal vseh pet njegovih knjig v samozaložbi, za ovrednotenje njegovega opusa pa dr. Marija Stanonik.