Tone TOMAZIN

Tone Tomazin je bil vso svojo poklicno pot zaposlen kot računovodja v Železarni Jesenice. Po hudi alpinistični nesreči, v kateri sta umrla dva alpinista in dva gorska reševalca, se z alpinizmom ni več ukvarjal. Se je pa ukvarjal s slikarstvom in upodabljal gorski svet.

Bil je med ustanovitelji Dolika. Likovni klub Dolik (dolinskih likovnikov) so 16. februarja 1946 namreč ustanovili France Kreuzer, Jože Čebulj, Lojze Višnar, Valentin Markež, Nika Hafner, Janez Korošec, Janko Korošec in Tone Tomazin. Bili so sodelavci v železarni. V likovnem klubu Dolik se je v vseh teh letih odvilo mnogo slikarskih razstav, te so si izmenjevali tudi z drugimi železarskimi mesti (Štore, Ravne) in veliko sodelovali tudi z Relikom (likovnim klubom regijskih likovnikov Trbovlje). Nika Hafner, žena direktorja železarne Matevža Hafnerja, je bila edina ženska v moški družbi. Tone Tomazin je bil dolga leta tajnik kluba, nekaj let tudi predsednik, mentor, učitelj mlajšim članom, ves čas pa zelo produktiven slikar. V akvarelu ali temperi je upodabljal lepote in zanimivosti Bohinja, Gornjesavske doline, Julijcev, Karavank in širše okolice Jesenic. Veliko njegovih slik je temačnih, svetle barve je redko uporabljal. V sklopu Dolika so potekale tudi večdnevne slikarske kolonije in skupinska slikanja dolikovcev ob koncih tedna v naravi. Leta 1970 je bil med pobudniki planinske slikarske kolonije na Vršiču v organizaciji Planinskega društva Jesenice. Tej koloniji se je leta 1974 pridružila še slikarska kolonija v Podkorenu (pod pokroviteljstvom HTP Gorenjka) in leta 1980 še planinska slikarska kolonija v Vratih (v organizaciji Planinskega društva Dovje-Mojstrana). Na kolonijah Dolik-a je strokovno in organizacijsko pomagal in bil redni udeleženec. Udeleževal se je tudi slikarskih kolonij po Sloveniji. Razstavljal je na skupinskih razstavah likovnih del članov Dolik-a doma, po Sloveniji in Jugoslaviji. Imel pa je tudi kar nekaj samostojnih razstav.

Več let je deloval tudi v vodstvu Združenja likovnih skupin Slovenije pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Bil je tudi med ustanovitelji Tehniškega muzeja Železarne Jesenice in v njegovem upravnem odboru. Dvajset let je bil tajnik Hokejskega kluba Jesenice. S hokejisti je doživel zmagoslavje ob osvojitvi prvega naslova državnih prvakov v sezoni 1956/57. Zmagoslavja je z njimi doživljal vse do šestnajste zvezdice, potem pa se je posvetil slikarstvu.