Tobija LIONELLI

Tobija Lionelli se je že zelo mlad odločil za vstop v kapucinski samostan, ki so ga kakšno leto pred njegovim rojstvom postavili v takrat Sv. Križu. Po opravljenem noviciatu si je nadel redovniško ime Janez Krstnik. Slovenska literarna zgodovina ga pozna kot Janeza Svetokriškega in ga postavlja v vrh tistih, ki so ustvarjali slovensko književnost v času protireformacije in baroka.
Janez Svetokriški je deloval na vsem slovenskem ozemlju. Služba gvardjana ga je vodila v Trst, pa nazaj v Sv. Križ, v Ljubljano in še enkrat v Trst, v Novo mesto in nazadnje v Gorico. Janez Svetokriški je bil v prvi vrsti pridigar. Z govorjeno besedo je uresničeval smernice tridentinskega koncila, ki je zapovedal duhovnikom, da morajo govoriti vernikom vsako nedeljo in praznik. Uresničeval je tudi program svojega kapucinskega reda, ki je pridigarsko službo cenil kot svoje najplemenitejše opravilo. Tako preprosti ljudje kot duhovniki so njegovo pridigarsko sposobnost zelo cenili in sobratje so ga večkrat prosili, naj jim pridige posodi. Svoje pridige si je vestno zapisoval. Zato si je zadal za cilj, da svoje pridige natisne. V razdobju sedemnajstih let mu je to tudi uspelo. Pridige so pod naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik) izšle v petih knjigah na 2896 straneh. Prva in druga v Benetkah 1691 in 1695, ostale tri v Ljubljani 1696, 1700, 1707. Tiskanje so mu omogočili razni meceni, katerim je tudi posvetil posamezne zvezke. Prvi, drugi in peti zvezek obsegajo pridige za nedelje cerkvenega leta in glavne praznike Kristusa Gospoda in Device Marije. V tretjem zvezku so pridige za praznike in v četrtem za razne priložnosti. V drugem je še priprava za spoved in razlaga božjih zapovedi.
Pridige so izrazito tematske in jasno razčlenjene na uvod, jedro in sklep. Vsebina pridig je zelo pisana: verski nauk, oprt na Sveto pismo in cerkvene očete, se neprestano prepleta z vsakdanjim življenjem in številnimi zgodbami iz starejših in novejših avtorjev. Vse njegove govore preveva velika vedrina in krščansko veselje. Tudi težka in resna vprašanja je znal poživiti z umirjenim humorjem. V jeziku in pravopisu se je naslonil na knjižno tradicijo iz protestantske dobe. V pomoč so mu bile Kastelčeve Observationes v Nebeškem cilju, ki jih je tudi natisnil v 1. zvezku takoj za slovenskim predgovorom. Zanj je to bila edina slovnica slovenskega jezika, katera pa mu je povzročala veliko težav. Številne nedoslednosti v pravopisu, pogoste nemške tujke in narečne posebnosti kažejo, s kakšno težavo je uresničeval načelo, ki si ga je bil postavil, da bo pisal, kakor so Slovenci govorili. Delo Svetokriškega je prvo obsežnejše izvirno literarno delo v slovenski literaturi.