TAVČAR, Ivan

Doma se je reklo »pri Kosmu«. Oče Jernej je bil četrtgruntar, mati Neža roj. Perko. Med leti 1858-60 je obiskoval trivialko v rojstnem kraju. Med leti 1860-63 je obiskoval normalko, med leti 1864-71 pa gimnazijo v Ljubljani. V Novem mestu je obiskoval četrti in peti razred gimnazije. V tem času je obiskoval strica Antona, takrat župnika na Raki na Dolenjskem, kjer je zasnoval povest Otok in Struga. Stric Anton ga je ves čas gmotno podpiral prav tako stric Ignac. Med leti 1871-75 je študiral pravo na Dunaju.

Po končanem študiju je dobil službo koncipienta pri R. Schreyu v Ljubljani. Od januarja 1877 dalje je bil v službi pri J. Mencingerju v Kranju. Promoviral je leta 1877. Leta 1880 se je preselil v Ljubljano. Služboval je pri A. Moschetu. Leta 1883 je napravil odvetniški izpit v Trstu. Leta 1884 je odprl samostojno odvetniško pisarno v Ljubljani. Leta 1884 je postal odbornik ljubljanskega mestnega občinskega sveta. Leta 1909 je postal podžupan mesta Ljubljane. Med leti 1911-21 je bil župan mesta Ljubljane. Od leta 1989 do razpusta je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru, med leti 1896-1911 tudi deželni odbornik. Med leti 1901-07 je bil tudi poslanec v državnem zboru, kjer je zastopal mesto Ljubljana ter ljubljansko trgovsko in obrtno zbornico. Od leta 1918 dalje je bil v Narodni vladi SHS poverjenik za prehrano. Bil je tudi član ustavodajne skupščine Kraljevine SHS.

Leta 1889 je v Ljubljani ustanovil Mestno hranilnico. Bil je njen prvi pravni svetovalec. Leta 1900 je ustanovil Ljubljansko kreditno banko, bil je član njenega sveta, od leta 1915 dalje najprej njen podpredsednik, od leta 1916 dalje pa predsednik. Od leta 1887 dalje je bil član nadzornega sveta in podpredsednik Narodne tiskarne, med leti 1888-1923 pa predsednik njenega upravnega odbora. Vodil je tudi Tiskovno zadrugo in Novo založbo. Bil je član številnih narodnih društev in jih tudi gmotno podpiral. Od leta 1877 dalje je bil tudi član Narodne čitalnice v Kranju. Več društev ga je imenovalo za častnega člana, med drugimi leta 1889 tudi Slovensko bralno društvo v Kranju in leta 1913 Narodna čitalnica v Kranju. Bil je častni meščan mest Ljubljana, Celje, Kamnik, Kranj, Krško in Šoštanj.

Napisal je več člankov o političnih in družbenih vprašanjih. Za temelj svojega literarnega dela je vzel ljubezen kot smisel življenja in hkrati vir tragičnega propada ter postromantično občutje nasprotja med posameznikom in stvarnim svetom. Njegove zgodbe imajo realen zgodovinski okvir, opisujejo čas humanizma in protestantizma ter kritizirajo fevdalizem. Njegovo najbolj znano delo je Visoška kronika. V utopiji 4000 je kritiziral nazore A. Mahniča. V ciklu novel Med gorami pa se je približal realizmu. Uvrščajo ga med največje pisatelje slovenskega realizma.
Pokopan je v družinski grobnici na Visokem pri Poljanah nad Škofjo Loko.