sveti ELIO

Iz Ogleja je prinesel krščanstvo in ga razširjal po Istri. V Kopru je oznanjal med poganskim prebivalstvom in spreobračal častilce Palade v kristjane. Bil je učinkovit pridigar, ki je bil s svojim svetim življenjem zgled drugim. Umrl je verjetno 18. 7. leta 56. Pokopan je v grobnici v Koprski stolnici.

Po pisnih virih in ustnem izročilu koprske in tržaške Cerkve je 18. julija leta 56 v Aegidi, današnjem Kopru, v Gospodu zaspal diakon Elio, apostol Kopra in istrski misijonar. Rojen je bil v Koštaboni, takratnem Castrumu Bonae, po rodu pa je njegova družina izvirala iz Oprtalja (Castrum Portolensis). Letos (2019) mineva torej 1950 let od njegove smrti. Na njem, začetniku vere v Kopru in Istri, sloni istrska povezanost s krščanskim svetom, na njem in na kralju Epulu sloni tudi častitljiva istrska identiteta. Njegove svete relikvije počivajo v katedrali Marijinega vnebovzetja v Kopru in so se več kot 1700 let hranile in častile v kripti pod glavnim oltarjem katedrale – na najbolj svetem mestu. Ta prostor je središče krščanstva v Istri.

V Ogleju je škof Mohor dobrodušno sprejel sv. Elia in ga prištel med svoje najljubše učence in ga kot misijonarja zadolžil za celotno Istrsko pokrajino, ta pa je na otoku Aegida (Sermin pri Kopru) z močjo apostolskega oznanjevanja, s čudeži in s svojim neoporečnim ravnanjem in svetim življenjem spreobračal pogane v kristjane. Besedilo je povzeto po »Corografia Ecclesiastica o sia discrettione della citta e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’Istria«, ki jo je leta 1700 v Benetkah izdal Paolo Naldini, koprski škof v letih 1686–1713. Pred njim je o sv. Eliu pisal Schönleben. Med preprostimi Istrani pa je veljalo prepričanje, da sv. Elio priprošnjik za dež, zato so se nanj obračali s temi besedami:

Sant’Eleîa, chi fivi ca nu piovo? La gierba ‘nde se sica, li pigure ‘nde moro. (op. prev.: Sveti Elio, kaj delate, da ne dežuje? Trava se suši, ovce nam umirajo).

Biografske podatke je zbral in uredil Darjo Gregorič