STRNAD, Valerija

Valerija Strnad je bila prva slovenska zdravnica z dokončano medicinsko fakulteto. Bila je hči direktorja Tobačne tovarne v Ljubljani. Po končani gimnaziji je leta 1916 v Pragi diplomirala na Medicinski fakulteti. Najprej je delala v Českih Budějovicah in srbskem Zaječarju, kjer je s češko ekipo delovala na zatiranju pegavice. V Hrastniku je leta 1919 postala revirska zdravnica za rudarje in tam delala dve leti.V Železnike je prišla delat leta 1921. Krajevni moški so bili zelo vznemirjeni in odločeni, da se bodo pritožili, ker da k babi že ne bodo hodili. Po dveh letih je pomirila najhujše nergače s svojo strokovnostjo in odločnostjo. Skrbela je za ljudi na velikem področju v času, ko cest niti ni bilo ali pa so bile slabe. Najtežje delo jo je čakalo pozimi v podratitovških vaseh, pod gorami, zaradi debele snežne odeje. Spredaj je gazil kmet z laterno, za njim pa zdravnica in njena pomočnica, s palico v roki in z do tal dolgim krilom. Do pacientov so lahko potovali cele ure, vsi trije so nosili nekaj materiala in instrumentov, ki so bili npr. potrebni za porod ali razne posege. Sčasoma je Strnadova odlično spoznala vse družine v Selški dolini, zato je večkrat s seboj nosila tudi kakšno hrano ali rjuhe, če je hodila k revnim družinam z veliko otroki. Življenje je Strnadova rešila marsikateri porodnici ali dojenčku, na Gorenjskem je bila priznana kot ena najboljših porodničark. Nekatera zdravila je izdelovala sama ter vodila priročni laboratorij. Po šolah je poučevala in cepila otroke. Bila je tudi vodja krajevnega Rdečega križa, higienik, oglednik mesa, mrliški oglednik … Med okupacijo v vojni je ranjenim borcem in članom OF pogumno pomagala, jih zdravila in bolnišnico Franja oskrbovala z zdravili in sanitetnim materialom. Nekaj ranjenih partizanov je celo skrila v majhno sobico v svoji hiši, ki ji je služila za lekarno in laboratorij, druge pokretne pa je po stopnicah poslala vzgornje nadstropje, od koder so skozi okno poskakali v hrib in izginili. Tako je mnogim rešila življenje. Spoštovanje, ki so ji ga domači vaščani izkazovali vsa leta, je bilo neizmerno. Po 33 letih dela v Železnikih se je upokojila. Njeni pacienti niso vedeli, kako bi se ji oddolžili in zahvalili. Bila je skromna, njeno edino razvedrilo je bil klavir, ki ga je občasno igrala doma. Komaj so jo prepričali, da je prišla čez cesto v Sokolski dom za poslovitev od sokrajanov. Vso začudeno so jo posadili v prvo vrsto, saj je bila dvorana nabito polna. Prisotni so bili zastopniki vseh vasi, Ministrstva za zdravstvo, okraja Kranj, partizanov, Rdečega križa, gasilcev, šolarjev in drugih. Za Strnadovo in obiskovalce so domači igralci odigrali dramo Mire Pucove Operacija. Po končani igri so Strnadovo skoraj odnesli na oder. Delegacije so se vrstile po določenem redu, se ji zahvaljevale in ji prinašale skromne darove. Železnikarji so ji podarili sliko Maksima Gasparija, ki je nekajkrat moral priti v Železnike, da si je ogledal zdravnico in njeno hišo. Naslikal jo je, da kot stara žena stoji na pragu Pinatle in iz jerbasa otrokom deli prešce. Ženske so ji podarile čipke in dragocen jedilni servis. Pred domom jo je čakal natanko takšen avtomobil, kot so ji ga med vojno vzeli partizani, darilo Okrajnega ljudskega odborav Kranju. Poleg avtomobila je stal šofer Viko Benedik, ki jo je skoraj vedno vozil naokrog, četudi je Strnadova še pred vojno naredila šoferski izpit. Zdravnica je ob vsem tem ganjeno kimala, govoriti ni mogla. Ljudje so se drenjali okoli nje, vsi so ji hoteli stisniti roko. V soboto, 14. avgusta 1999, je bila pred zdravniško postajo v Železnikih slovesnost, na kateri so se prebivalci Selške doline poklonili spominu dr. Valerije Strnad. Na svečanosti so odkrili njen bronasti relief na marmornati plošči.