PARMA, Viktor

Po starših, očetu Ivanu, ki je bil po poklicu policijski uradnik, in materi Matildi, rojeni de Mattei, je podedoval velik glasbeni talent. Otroštvo je preživel v Trstu in Benetkah, ljudsko šolo obiskoval na Reki in v Zadru, gimnazijo pa v Zadru, Novem mestu in Trentu na Južnem Tirolskem, kjer je maturiral. Nato je na Dunaju študiral pravo.

Po študiju se je najprej zaposlil pri policijskem ravnateljstvu v Trstu, po slabem letu pa pri deželni vladi v Ljubljani. Nato je služboval pri okrajnih glavarstvih v Kočevju, Kranju, Krškem, Postojni, Logatcu, Kamniku in bil okrajni glavar v Črnomlju in Litiji, kjer je bil leta 1915 kot vladni svetnik upokojen.

Ves čas je deloval tudi kot glasbenik. V večini krajev, kjer je služboval, je organiziral glasbeno življenje. Že kot gimnazijec je v Zadru sodeloval pri orkestralnih koncertih in tri leta pri opernih predstavah igral violino ali čelo. V Novem mestu je v Narodni čitalnici nastopal kot violinist ter ustanovil in vodil dijaški orkester. Tudi v Trentu je imel svoj dijaški orkester, za katerega je komponiral plesne skladbe. Kot študent se je preživljal večinoma s poučevanjem violine in klavirja. Na Dunaju se je izpopolnil tudi v teoriji, študiral je kompozicijo in obiskoval predavanja avstrijskega skladatelja in organista Josefa Antona Brucknerja. V tem času je pričel skladati opereto Princ Lizika, ki je ni dokončal, glasbo je kasneje uporabil pri svoji prvi in najboljši opereti Caričine Amazonke.

Ustvarjal je pretežno scensko glasbo za dramske uprizoritve, salonsko glasbo, zbore in samospeve. Bil je priznan operni in operetni skladatelj. Napisal je pet oper, ki so jih uprizorili v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu in na Češkem. Njegove skladbe so bile zaradi živahnosti in izrazite melodike zelo priljubljene.

Po prvi svetovni vojni, ki jo je preživel na Dunaju, je deloval kot častni dirigent v Mariboru. Tam je pod okriljem Glasbene matice ustanovil in urejal zbornik Struna ter v njem objavljal priredbe slovenskih skladateljev za salonski orkester. Umrl je v mariborski bolnišnici za posledicami težke operacije, pokopan pa je bil na pokopališču pri Sv. Križu v Ljubljani. Po njem so poimenovali ulice in trge večjih mest, med drugim v Ljubljani in Litiji, kjer je po njem poimenovana ulica, ki poteka mimo starega glavarstva, v katerem je delal in živel. Sedaj je v njem litijska knjižnica.