Stanko TOMINŠEK

Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Maturiral je leta 1913, nato je študiral pravo v Gradcu (1913-1918) in Zagrebu (1919-1920). Leta 1921 je doktoriral iz prava v Ljubljani. Od leta 1920 do leta 1929 je bil odvetniški koncipient pri očetu, po opravljenem odvetniške izpitu pa je bil do leta 1945 samostojen advokat. Med vojno je bil zaradi sodelovanja z OF zaprt, izpuščen in leta 1945 ponovno zaprt in interniran v taborišče pod Ljubeljem, Po vojni je bil eno leto načelnik oddelka pri komisiji za upravo narodne imovine (KUNI). Kasneje je bil zaposlen v zakonodajnem odseku ministrstva za pravosodje LRS ter na Vrhovnem sodišču LRS (tajnik, sodni pravdnik, višji sodni pravdnik). Pred upokojitvijo je bil leta 1954 dodeljen republiškemu svetu za zakonodajo.

Oče je Stanka Tominška že kot otroka začel jemati s seboj v planine. Leta 1907 je bil prvič na Triglavu, leta 1913 pa je že plezal v družbi Janka Petriča (ponesrečil se je na grebenu med Rinko in Skuto). Stanku Tominšku gre zasluga za smer po severni steni na Mojstrovko ter za Hanzovo pot na Prisojnik. Oba vrhova po rapalski pogodbi z južne strani nista bila dostopna. Leta 1936 je z Miro Marko Debelak Deržaj v klasičnem slogu preplezal sto metrsko severno steno Špika (še danes peta težavnostna stopnja). To je bil eden najpomembnejših prvenstvenih slovenskih vzponov med obema vojnama. Z Debelakovo, Pavlo Jesih in Antonom Guerro je preplezal smer skozi Okno v Triglavski severni steni. Bil je del tako imenovane “zlate naveze” (skupaj z J. Čopom in M. Potočnikom), v okviru katere so preplezali veliko prvenstvenih smeri. Bil je med prvimi slovenskimi alpinisti, ki so opravljali tudi zimske vzpone.

Stanko Tominšek je bil od leta 1920 dalje dejaven v Slovenskem planinskem društvu. V Planinskem vestniku je objavil nekaj spisov o prvenstvenih vzponih: 1924 (Prisojnik), 1927 (Jalovec, Triglavska severna stena, Jugova grapa), 1928 (Škrlatica). Veliko pa se ukvarjal s planinsko fotografijo, še posebej plezalsko, najtežje ture je tudi posnel s kamero. Sodeloval je tudi pri prvem slovenskem filmu Triglavske strmine (1932). Za ta film je posnel številne plezalne prizore v triglavskih in martuljških stenah ter ga tudi finančno podprl.