Srednja od treh otrok je vse svoje življenje preživela v Tržiču. Po osnovni šoli se je izšolala za šiviljo in se zaposlila v Peku, kjer je najprej dve leti delala kot prešivalka, nato pa kot industrijski risar v razvojnem oddelku tovarne. V Peku je delala 35 let, do upokojitve.
Izjemno lepo je risala, učitelji so jo spodbujali, naj postane učiteljica, a denarja za šolanje ni bilo. V službi je bilo risanje del njenega dela, saj je risala vzorce za čevlje. Njeno delo je tudi likovni izgled tovarniškega glasila Čevljar. Njen dar so opazili tudi drugi. Oblikovala je različna priznanja in diplome tržiških društev, zahvale, pohvale, spričevalo za prireditve Frejšprehunga in Vuč u vodo, podobo Tržiča na krožniku. Z njeno pisavo so napisani verzi ljudskega pesnika Vojteha Kurnika na oblancih v Kurnikovi hiši, prav tako grafična podoba velike in male pesmarice S’m Tržičan ter naslovnica prve in dopolnjene izdaje Tržiškega slovarja, naslovnica avdiokasete in zgoščenke s tržiškimi napevi … Sodelovala je z Mladinskim gledališčem Tržič, za katerega je oblikovala plakate za lutkovne predstave in pomagala pri scenografiji.
Po upokojitvi se je posvetila slikanju. Najprej je izdelovala akvarele, nato pa akrile in oljne slike. Motive je največkrat našla v naravi in mestu Tržič. Zdomci so se z obiska v Sloveniji v Nemčijo, Avstrijo, Švico, na Švedsko, v Italijo, Ameriko, Afriko vračali z njenimi slikami svojih domačij.
Prvo razstavo je imela v avli tovarne Peko, zatem v Rogaški Slatini. V Tržiču je razstavljala v Kurnikovi hiši, v Jožefovi dvorani in v Galeriji Atrij Občine Tržič. Vrsto let je skrbela za likovno opremo glasilo tržiške župnije Oznanilo. Pisala je tudi pesmi in pravljice, ki jih je ilustrirala sama.
Zadnja leta je preživela v Domu Petra Uzarja v Bistrici pri Tržiču.
Ustni vir: Silva Zupan, 2019.
