ŠLAKAR (ŠLAKER, SCHLAKER), Janez Nepomuk

Rodil se je očetu Janezu (Johann Schlacker), premožnemu usnjarskemu mojstru in materi Jeri Šporn (Gertrudis Spornin).

Pri kamniških frančiškanih je obiskoval osnovno šolo (1800-03), gimnazijo pa v Ljubljani (1803-09). Da bi se izognil služenja v francoski zasedbeni vojski, je leta 1809 pobegnil na Koroško v Celovec. Nastanil se je pri bogatem industrijalcu, kateremu je vzgajal otroke, vodil pisarniške posle in finance. To je verjetno tudi vplivalo na njegovo življenjsko pot. Leta 1812 je končal gimnazijo, se takoj vpisal na modroslovje, a kmalu prepisal na bogoslovje. Na očetovo prigovarjanje se je leta 1814 vrnil v domače kraje in po dveh letih zaključil študij na liceju v Ljubljani. Bil je izjemen študent, saj je pri vseh predmetih dobival najboljše ocene (primam, oz. eminenter primam).

V duhovnika je bil posvečen leta 1816 in bil leto dni kaplan na Brdu pri Lukovici ter samo 2 meseca v Mokronogu. Na poziv škofijskega konsistorija je leta 1817 prevzel mesto kateheta na Glavni šoli Uršulinskega samostana v Ljubljani. V letih 1819-39 je bil profesor pedagogike in metodike in s pomočjo vodje samostanske skupnosti je tam ustvaril zametek učiteljišča. Redovnice je uvajal v pedagoško in vzgojiteljsko delo, pridobil je več odličnih učiteljev in uvedel pouk tujih jezikov. Večkrat je bil opozorjen, da sme uporabljati le potrjene šolske knjige, saj je pri pouku uporabljal tudi posvetne, kot npr. Male pripovesti. Od leta 1825 do sredine 1839 je bil spovednik pri uršulinkah in spiritual uršulinskega samostana, tj. »nunski oče«.
Leta 1825 je postal ravnatelj ljubljanske Cesarsko kraljeve normalne glavne šole. Na začetku ni bilo dovolj niti kadra niti sredstev. Ko se je začela uveljavljati nova Felbingerjevi normalna metoda in so izvajali tudi tečaje za učitelje in izpite, je to postala vzorna šola. Dijake je podpiral z brezplačno hrano in knjigami. Za vnemo pri nedeljski šoli je leta 1832 dobil posebno pohvalo. Leta 1850 je postal deželni šolski nadzornik. Ob upokojitvi leta 1858, star 68 let, je prejel viteški križ Franc Jožefovega reda in naziv Častni meščan Ljubljane.
Šlakar literarno ni deloval, zanimalo pa ga jezikoslovje. Leta 1821 se je udeležil pravopisnega shoda na Dunaju, a dogovora o novi pisavi niso dosegli. Jožefu Keku in Francu S. Metelku je leta 1834 pomagal sestaviti Mali besednjak slovenskega in nemškega jezika s podnaslovom: Sosebno za Slovence, kateri se hočejo nemškiga jezika učiti). Sodeloval je še pri njegovi drugi in tretji izdaji leta 1843 oz. 1854.

Kot finančnik je leta 1821 pomagal ustanoviti Ljublansko (kasneje ilirsko in nazadnje Kranjsko) hranilnico. Najprej je bil v njej odbornik, od leta 1849 namestnik in od 1854 vodja hranilnice. Ideje, da bi za hranilnico postavili novo stavbo, niso uresničili, lotili so se nadzidave za eno nadstropje. Gradnjo je leta 1862 vodil Šlakar zelo varčno in natančno in je od naporov izgorel ter zbolel. V 20. stoletju je bila v njej Uprava dravske banovine, po 2. svetovni vojni pa Centralni komite ZK. Danes, povezana s parlamentom, služi poslanskim skupinam.

V oporoki, ki jo je sestavil dva mesece pred smrtjo, je svoje precejšnje premoženje podaril tistim, ki jih je za življenja cenil: Ustanovi za štipendije Šlakarjevega sorodstva ali za kamniške meščanske sinove, Šolskemu skladu Normalke, Varstvenemu zavodu majhnih otrok, šolarkam uršulinske šole, Skladu učiteljskih vdov, Zavodu za reveže v Kamniku in mestu Kamnik za pešpot do pokopališča Žale.