ŠAŠEL, Josip

Rodil se je v Slovenjem Plajberku (Windisch Bleiburg) v Rožu na Avstrijskem Koroškem v družini Wieser, po domače Šašel. Obiskoval je utrakvistične šole doma in v Kapli ob Dravi ter v Celovcu. Leta 1904 je maturiral in nato odslužil vojaški rok. Vpisal se je na pravno fakulteto češke univerze v letu 1905, kjer je leta 1910 absolviral in leta 1911 promoviral. Sodno prakso je opravljal pri deželnem sodišču v Celovcu in leta 1914 pri višjem sodišču v Gradcu položil sodni izpit. Vmes je deloval ljudskoprosvetno v Planinskem društvu, v Ciril-Metodovi družbi, pisal po raznih glasilih in sodeloval pri ustanovitvi prvega Sokolskega društva na Koroškem (Borovlje 1908). V prvi svetovni vojni je bil sprva praporščak, kasneje nadporočnik. Leta 1918 je z dovoljenjem slovenske deželne vlade spremenil ime Wieser v ime Šašel, kot se je očetovi kmetiji reklo po domače. Po vojni se je prijavil kot sodnik v službo deželne vlade za Slovenijo. V času koroškega plebiscita je bil sodnik v Velikovcu, kasneje pa na Prevaljah, kjer se je poročil z učiteljico iz trgovske hiše, Terezijo Filipowsky. Od leta 1922 do 1936 je bil starešina okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, od 1936 do 1946 pa sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani. Tu je poleg zahtevnega strokovnega dela, intenzivno nadaljeval s pravno pomočjo kmetom, predvsem prek Slovenskega planinskega društva, Jadranske straže in Sokolskega društva, in sicer s pisanjem, z organizacijo ljudskih iger, z ustanovitvijo sokolske glasbene kapele. Po upokojitvi 1. marca 1946 se je preselil na Prevalje, kjer je živel, delal in pisal do smrti 24. aprila 1961. Glavna dela, ki sodijo v etnografski okvir, je opravil med obema vojnama in v času pokoja. Pisateljeval je priložnostno, največ informativno o koroških razmerah. Že na univerzi je predaval v akademskih društvih Ilirija in Adrija v Pragi o koroških razmerah. Za časa službovanja v Celovcu in pozneje je na obiskih rojstnega kraja zapisoval ljudsko pripovedovanje v narečju. Zapisoval je tudi poimenovanja koroških gora in krajev, posebno v Karavankah. Največ svojih prispevkov je objavil v Slovenskem etnografu, Planinskem vestniku, Koledarju slovenske Koroške, Koroškem koledarju ter v časopisu Mladi rod. Na Josipovo strokovno usmeritev so vplivali zlasti filološko-toponomastnični spisi Urbana Jarnika, hkrati pa njegova profesorja Jakob Sket in Janez Scheinigg. Prijatelj je bil z rojaki Francem Kotnikom, Vinkom Möderndorferjem in Luko Kramolcem.