Robert HLAVATY

Oče Franc Hlavaty je prišel iz Prage v Trst kot številni iz takratne Avstrije. Zaposlil se je v tovarni čevljev, ki je tedaj poslovala v Ul. Lazzaretto Vechio. Poročil se je z ženo Marijo Bareš iz Budjejovic na Češkem in 4. decembra 1897 se jima je rodil prvorojenec Robert. V Hlavatyjevi družini so doma govorili češko, v šoli nemško in slovensko, na cesti pa italijansko. Robert je rasel v slovenskem okolju. Po končani osnovni šoli sta ga starša poslala v gimnazijo na otok Krk v frančiškanski samostan na Košljun. Vzrok za to odločitev je bila vedno večja nestrpnost, ki je vladala med narodi v Trstu.

Maturiral je leta 1921 kot privatist na gimnaziji v Idriji. Tu se je prvič bežno srečal z Lojzetom Špacapanom, ki je takrat poučeval na idrijski gimnaziji. Po maturi je bil nekaj časa zaposlen kot prevajalec pri družbi Riunione Adriatica di Sicurita v Trstu. S tem si je omogočil nadaljnji študij medicine. Prvi dve leti v Ljubljani, drugi dve leti v Zagrebu, zadnji dve leti pa v Padovi, kjer je bil promoviran za doktorja vsega zdravilstva 15. julija 1927. Sledil je dvoletni študij zobozdravništva na Dunaju, ki ga je zaključil leta 1929.

V Ljubljani je bil v času študija njegov sostanovalec v sobi pesnik Srečko Kosovel, ki je svoje verze sestavljal ponoči, Robert Hlavaty pa je študiral podnevi. V letih 1921 do 1923 se je v Ljubljani preživljal z ilustracijami za različne časopise, še posebej za Jutro. Bil je član tržaškega slovenskega akademskega društva “Balkan” in soustanovitelj kluba “Naprednih slovenskih šudentov”. Takoj po končani specializaciji se je najprej zaposlil kot asistent v tržaški bolnišnici. Nato je prevzel zasebno zobozdravstveno ordinacijo dr. Dorčeta Sardoča (znanega delavca in enega od vodilnih ljudi pri ilegalni slovenski organizaciji TIGR) v Trstu in Postojni. Nadaljeval je s slikanjem. Učitelji pa so bili njegovi pacienti: Ivan Čargo, Fran Pavlovec, Rajko Slapernik, Ivan Vavpotič, Zoran Mušič in Albert Sirk.

Med drugo svetovno vojno je delal v OF. Zbiral je sanitetni material in ga pošiljal partizanom. Takoj po vojni se je vrnil v Trst in bil leta 1945 imenovan za zastopnika jugoslovanske uprave za zdravstvo takratne cone A in B. Leta 1947 pa je bil imenovan za poverjenika za zdravstvo v takratni coni B. Preselil se je v Koper in začela se je trnova pot organizacije zdravstva.
Na ozemlju, ki je štelo 74000 prebivalcev, je po velikem eksodusu v Trstu ostalo 11 zdravnikov, od katerih jih je bilo 5 v Kopru, 5 zobozdravnikov in nekaj bolnišničnega osebja v Piranu, Izoli in Kopru. Med temi sta bila dva specialista: okulist v Kopru in fiziolog v Portorožu. V teh bolnišnicah je bilo 130 postelj za bolnike in 75 postelj za onemogle. Premogli so še dva zastarela rentgenska aparata.

Zaradi velikega pomanjkanja medicinskega osebja je organiziral šolo za bolničarke. Zaradi razdrobljenosti bolnišničnih oddelkov in oddaljenosti od Ljubljane je bilo treba poskrbeti tudi za prevoze ter reševalno službo. Pa ni bilo dovolj skrbeti za zdravstveno službo. Komandant vojne uprave Viktor Lenac mu je naložil kot “umetniku”, naj naredi načrte za ureditev parkov v Kopru. Naredil je načrt parka pred hotelom Triglav. Tako se ta trg imenuje po dr. Robertu Hlavatyju.

Leta 1951 se je odselil nazaj v Trst. Na Opčinah je imel svojo zobozdravstveno ordinacijo. Delal je aktivno do leta 1976. Umrl je v Ljubljani, 16. 1. 1982, kjer je tudi pokopan.