RAVNIK, Franjo

Rodil se je v Smokuču pri Breznici na Gorenjskem. Med letoma 1845–1850 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, nato pa bogoslovje v Gorici in Trstu. Tu se je temeljito pripravil na kulturne razmere v Istri, kjer je pozneje deloval. Leta 1855 je bil posvečen v duhovnika. Do leta 1860 je služboval kot kaplan v Brtonigli, nato dve leti v Kastvu, do 1871 kot vikar v Kopru in od tedaj do 1883 kot župnik v Kortah. V vseh teh krajih je bil tudi učitelj.
Bil je naš najpomembnejši narodni buditelj v Istri. Narodnega duha se je navzel zlasti od škofa in učitelja Juraja Dobrile. V Kastvu je bil Ravnik upravitelj hrvaške osnovne šole. Nadarjene učence je usmerjal na gimnazijo v Reko. Med njimi sta bila tudi Matko Mandič in Vjekoslav Spinčič, poznejša ugledna hrvaška politika. V Kopru je na italijanski gimnaziji poučeval slovenščino in hrvaščino. V ta namen si je sestavil hrvaško slovnico, ki je ohranjena v rokopisu.
V sodelovanju z nekdanjimi hrvaškimi učenci je v hrvaškem jeziku izdal narodni koledar Istran za leti 1869 in 1870. Natisnila ga je tiskarna Blaznik v Ljubljani. V koledarju je Ravnik objavil članke z izrazito gospodarsko-vzgojno in narodnobuditeljsko tematiko. Začel se je boriti za pravice slovanskih Istranov. Leta 1869 je bil v Kopru izvoljen za deželnega poslanca. Vendar je bil v istrski deželni zbornici kot Slovan čisto osamljen. Njegove interpelacije, ki bi bile v prid istrskim Slovanom, so propadle. V tem času je nastopal tudi kot ljudski govornik, na primer ob odprtju čitalnice v Boljuncu in na sežanskem taboru.
Pri novih volitvah leta 1870 je Ravnik kot slovenski poslanec kmečkih občin koprskega okraja ponovno kandidiral, toda zaradi izdajstva krkavškega dekana Jurija Grubiše je slovanska stranka propadla. Ker so ostali istrski Slovenci brez svojega poslanca, je Ravnik 13. avgusta leta 1870 sklical narodni tabor v Kubedu – to je bila prva množična manifestacija v slovenski Istri. Bil je tudi glavni politični govornik in je uvodoma poudaril, da govori na slovenskih tleh. Predsednik tabora je bil dr. Karel Lavrič. 4000 Istranov je tedaj zahtevalo Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine v šole in urade, nižje davke ter slovensko glavno šolo v koprskem okraju. Tabor v Kubedu je Ravniku prinesel mnogo nevšečnosti.
Zato se je umaknil iz aktivnega političnega življenja in zaprosil za mesto župnika v Kortah. Tu je obnovil in skrbel za rast slovenske osnovne šole, v kateri je tudi poučeval. Kulturno raven kraja je dvigal s pogovori, pridiganjem in širjenjem Mohorjevih knjig. Imel je tudi bogato knjižnico in je rad posojal knjige. Ime Korte je prevedel v Dvor.
Zapustil je pomemben dokument o šoli – naslovil ga je Zgodovinske črtice ili Kronika ljudske šole v Kortah. Iz Kopra je prinesel svojo beležko, ki se začenja z 10. marcem 1871 in nosi naslov Svašta, pisana pa je v cirilici. Vanjo je zapisoval značilne besede iz več jezikov, živalske bolezni in zdravila zanje, recepte, imena družin … Njegov je tudi frazeološki slovar in zapiski filozofske narave. Ohranjena so tudi njegova pisma.