Rado LENČEK

Osnovno šolo je obiskoval v Črnomlju (1927–1932), gimnazijo v Novem mestu (1932–1940), slavistiko in etnografijo pa je študiral v Ljubljani (1940–1944). Po izselitvi iz Slovenije se je še dve leti izpopolnjeval v Padovi (1944–1946), nato eno leto najprej na univerzi v Chicagu (1958–1959) in potem tri leta v Cambridgeu v ameriški zvezni državi Massachusetts (1959–1962), kjer je leta 1962 tudi doktoriral.

Med letoma 1944 in 1956 je poučeval na slovenskih srednjih šolah v Gorici in Trstu, hkrati pa je med letoma 1949 in 1956 sodeloval pri radiu Trst A in bil časnikar pri kulturnih vesteh Informativne službe Združenih držav v Trstu. Leta 1956 se je preselil v ZDA in bil tam docent za slovanske književnosti na illinojski univerzi v Urbani (1962–1965), nato pa na kolumbijski univerzi v New Yorku: v letih od 1969 do 1974 kot izredni profesor, nato pa kot redni profesor slovanskih jezikov in kultur. Med letoma 1969 in 1972 je bil tudi gostujoči profesor na newyorški univerzi in v letu 1974 na yalski univerzi v New Havnu.

Že kot študent v Ljubljani je deloval znanstveno kot slavist in etnograf, enajst let je objavljal v revijah v Gorici, Trstu in Vidmu, delal na tržaškem radiu. V Trstu je leta 1974 izdal etnografske zapiske in študije Ob Jadranu, leta 1954 pa Slovensko marijansko liriko pod imenom Riko Lavrin. Po odhodu v Ameriko je bilo v središču njegove znanstvene pozornosti zlasti slovensko jezikoslovje, nekatera njegova dela obravnavajo tudi slovansko primerjalno zasnovo. Do preselitve v Ameriko je pisal slavistične in etnografske študije skoraj izključno v slovenščini, od leta 1964 naprej pa v glavnem v angleščini. Pomembna so njegova dela A Bibliographical Guide to Literature on Slavic Civilizations (New York 1966), The Structure and History of Slovene Language (Columbus, Ohio 1975), To Honor Jernej Kopitar 1780–1980 (Ann Arbor 1982), Slovenes, the Eastern Alpine Slavs, and their Cultural Heritage (New York 1989). Za svoje delo je prejel kar nekaj priznanj in nagrad. Miselno je bil Lenček ves čas Slovenec, privržen skoraj vsemu, kar je slovensko. Leta 1991 je upravičeno postal zunanji dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, že dve leti prej pa častni član Slavističnega društva Slovenije.

Pokopan je ob materi in očetu na šmihelskem pokopališču v Novem mestu.