PRENNER, Ljuba

Bila je odvetnica, pripovednica, dramatičarka in publicistka. Rodila se je v Pečejevi hiši na Prevaljah. Družina se je zaradi očetove službe precej selila. Leta 1910 so se preselili v Ruše in Ljuba je tam začela hoditi v ljudsko šolo (1912/1913). Leta 1914 se je družina Prennerjevih preselila v Slovenj Gradec. Tu so dočakali prvo svetovno vojno, državni prevrat leta 1918 in ustanovitev nove države. Že v mladih letih je zelo rada brala knjige (Levstika, Tavčarja, Kozaka, Ingoliča, Dostojevskega, Gogolja, Cronina …). Poleg branja jo je že v otroštvu pritegnilo dramsko igranje. Leta 1919 se je kljub težavam vpisala na gimnazijo na Ptuju, kjer so bile dijakinje prava redkost. V svetu moških se je dobro znašla, zanj se je odločila že v mladostnih letih, ko se je začela oblačiti v moška oblačila. Četrto leto gimnazije je potem končala v Celju, saj starša očitno nista več zmogla plačevati oddaljene šole. Po končani nižji gimnaziji se zaradi gmotnih razmer ni takoj vpisala na višjo gimnazijo. Nekaj let je delala kot odvetniška uradnica v Slovenj Gradcu in se začela seznanjati s poklicem, ki si ga je pozneje ob pisateljskem delu izbrala za življenjsko pot. Pisarniško delo ji ni bilo zanimivo, zato se je po štirih letih odločila nadaljevati šolanje na gimnaziji. Vpisala se je na gimnazijo v Beograd, a je bila trdno odločena, da bo gimnazijsko šolanje zaključila v Sloveniji. Gimnazijo v Ljubljani je opravila s privatnimi izpiti. Jeseni leta 1930, po maturi, se je vpisala na pravno fakulteto ljubljanske univerze, kjer je leta 1936 tudi diplomirala. Po diplomi se je vrnila v Slovenj Gradec in dobila zaposlitev kot odvetniška pripravnica pri odvetniku Josipu Lavriču. Tu je delala do leta 1939, potem se je preselila v Ljubljano in delala v odvetniški pisarni Antona Mojzerja. Hotela je odpreti lastno advokaturo, zato je jeseni leta 1941 opravila še doktorat. Med vojno je sodelovala z Osvobodilno fronto in veliko ljudem pomagala iz zapora. V tem času je tudi pisala; leta 1943 je bila v Narodnem gledališču uprizorjena njena komedija Veliki mož. Zaradi kršitve kulturnega molka, težavami s povojno oblastjo in lastnega prepričanja in delovanja so jo zaprli in ji odvzeli pravico do opravljanja odvetniškega poklica. Tako imenovano družbeno koristno delo je morala opravljati v taborišču Ferdreng na Kočevskem. Po izpustitvi ni dobila dela kot odvetnica, zato se je zaposlila kot eksceptorka za pravno terminologijo pri Akademiji znanosti in umetnosti. Kljub težkim razmeram in neusmiljenemu času, je veliko težav premagovala s humorjem. Leta 1954 ji je končno uspelo ponovno pridobiti advokaturo. Pozneje je zbolela, se upokojila ter veliko časa prebila pri družini prijateljev v Šmiklavžu pri Slovenj Gradcu. Umrla je 18. septembra 1977 v Ljubljani, pokopana je v družinskem grobu v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Ljuba se je družila z literati in tudi sama veliko napisala. Njeno prvo delo, povest Trojica je bilo objavljeno leta 1929, še pred drugo svetovno vojno pa je izšla prva slovenska malomeščanska kriminalka, klasičen kriminalni roman Neznani storilec (1939). Decembra leta 1939 je bila sprejeta v Društvo slovenskih književnikov v Ljubljani. Pisala je prozna dela (črtice, povesti, romane) ter izvirne dramske tekste in komedije. Veliko njenih del je ostalo v rokopisni obliki. Kljub vsemu pa je njen opus dovolj reprezentativen, da jo lahko štejemo za uspešno ustvarjalko. Čas, v katerem je živela, ji ni omogočil literarnega priznanja. O Ljubi Prenner je posnet dokumentarni film Dober človek, ki ga je zrežiral Boris Jurjaševič (2006).

Velik del njene zapuščine je shranjen v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, kjer je urejena tudi Spominska soba dr. Ljube Prenner.