POVODEN, Simon

Simon Povoden se je rodil leta 1753 v Vrhovcih. V ljudsko šolo je hodil v Zgornji Kungoti. Gimnazijo in filozofijo je končal v Gradcu. Po končanem teološkem študiju je služboval kot kaplan pri Sv. Janžu v Čakavski dolini (Avstrija). Leta 1784 je kot kaplan služboval v Juršincih. Še istega leta pa je nameščen kot bolniški kaplan na Ptuju, kjer je leta 1793 postal beneficiant Golobovega beneficija. To službo je opravljal vse do leta 1837, ko je stopil s 84 leti v pokoj. Leta 1841 je umrl v hiši v Muršičevi ulici v Ptuju in je pokopan na mestnem pokopališču. Kot civilni kaplan je opravljal svojo duhovniško službo v bolnišnici in Invalidskem domu.

Radodaren in socialno čuteč je dobršen del sredstev, ki jih je dobival kot upravljalec Golobovega beneficija, in v obliki nagrad (za 52-letno delo pri Invalidskem domu je prejel nagrado v znesku 150 zlatnikov) podaril v razne namene. Dodal je sredstva za dograditev bolnice, pokril stroške za novi portal proštijske cerkve (1840), daroval tabernakelj šentlovrenški cerkvi in za glavni oltar proštijske cerkve. Ob velikem požaru leta 1805 je izvedel uspelo akcijo za zbiranje sredstev prizadetim. Bil je tudi soustanovitelj Kmetijske družbe v Gradcu.

Simon Povoden je delal v smislu romantike in prosvetljenstva. V svojih delih se ni strogo držal le Ptuja, ampak je posegel tudi v širši prostor. Prepotoval je skoraj vso mariborsko okrožje, zbiral gradivo po cerkvah, samostanih, graščinah, arhivih, črpal iz tiskanih del, obenem pa kot kronist skrbno beležil sodobne dogodke. Napisal je več kot 30 del, od katerih na žalost ni nič tiskanega, vse je ostalo v rokopisih. Vsebina del se nanaša na zgodovino Ptuja od rimskih časov do njegove dobe, na zgodovino župnij in samostanov, kulturno zgodovino, arheologijo … Mnogo je pisal tudi o gospodarskem položaju. Vsa dela je napisal v nemščini.

Njegovi biografi ugotavljajo, da ni bil usmerjen protislovensko, temveč bolj evropsko. Niso mu bile tuje ideje razsvetljenstva in tudi ne ideje slovenskega preroda. Verjetno ima zasluge za slednje tudi Volkmer, o katerem je Povoden napisal biografijo v Meščanski čitanki (Bürgerliches Lesebuch). Razmišljal je o slovenskem jeziku, ki bi mu po njegovem mnenju bilo treba posvetiti več pozornosti. V svojih delih navaja Trubarja, Dalmatina, Gutsmana, Šmigoca in druge.