Polidor MONTAGNANA de

Velja za eno najbolj kontroverznih in spornih osebnosti med novomeškimi prošti ter za dobrega predstavnika naših renesančnih prelatov. Montagnanov rod je izviral verjetno iz severne Italije, sam pa je bil najbrž rojen v Preddvoru na Gorenjskem. Šolanje mu je v Benetkah, Padovi in na Dunaju, kamor se je leta 1549 vpisal že kot plemič, omogočil sorodnik in stiški opat Wolfgang Neff. Po posvetitvi v duhovnika je deset let opravljal službo cesarskega dvornega kaplana, kar ga je med drugim podkovalo v umetnosti diplomacije. Cesar Ferdinand I. mu je nato okoli leta 1561 zaupal mesto stolnega prošta v Ljubljani. Naklonjenost si je znal pridobiti tudi pri oglejskem patriarhu, ki ga je leta 1561 imenoval za arhidiakona na habsburških ozemljih patriarhata. Zaradi svojega mladostnega in neprimernega vedenja je še istega  leta prišel v spor z meščani Ljubljane in njihovim škofom Petrom Seebachom, ki ga je dal leta 1563 celo zapreti. Posledice so vodile tudi do izgube proštovanja v Ljubljani.

Kmalu je postal svetovalec novega nadvojvode notranjeavstrijskih dežel Karla II., olejski patriarh pa mu je podelil še častni naslov apostolskega protonotarja. Leta 1565 je kot neomajni cesarski zaupnik Maksimiljana II. na škofijski sinodi v Vidmu zagovarjal cesarjevo reformno zahtevo po odpravi celibata. Po izgubi beneficijev, ki jih je dobil od opata Neffa, mu je nadvojvoda Karel dodelil dve novi fari: leta 1567 Krško župnijo, kjer je spoznal Gertrudo Goldšmidič, s katero je imel štiri otroke in bil z njo v izven zakonski skupnosti vse do svoje smrti, ter župnijo Laško, kjer pa si je dal kot župnik postaviti bivališče in se tja tudi preselil.

Leta 1579 je zasedel mesto upravitelja benediktinskega samostana v Admontu na Štajerskem in se tam tudi nastanil. V tem letu je pridobil tudi nadarbino sv. Katarine v Rogatcu in patronat nad ihansko župnijo. Zlasti zaradi kljubovanja štajerskih deželnih stanov je že leta 1581 odstopil s položaja v Admontu in se vrnil v Laško.

Leta 1582 je kot ponovno imenovani arhidiakon odstavil in nasledil novomeškega prošta Jurija Petrovinaja. V novi vlogi se je tokrat izkazal v organizaciji, pogajanjih in finančni sanaciji kapitlja ter skoraj deset let kasneje pri obnovitvenih delih v požaru leta 1576 poškodovane kapiteljske cerkve in proštije. Oglejski patriarh mu je za obnovljeno cerkev poslal znamenito, verjetno prav za kapitelj naslikano Tintorettovo glavno oltarno sliko, ki še danes velja za največjo pridobljeno umetnino Novega mesta.

Danes tudi velja, da se Montagnana ni neposredno vključeval v delo reformacijskih komisij v času katoliške prenove. Proti protestantom je nastopal zlasti pod okriljem in z navodili deželnoknežje politike ter bolj iz osebnih in gospodarskih razlogov. Kot Trubarjev mlajši sodobnik je bil deležen njegove ostre kritike, prislužil pa si je tudi svoj lik v zgodovinskem romanu Ilke Vašte Gričarji. Bil je darežljiv podpornik jezuitskega reda. Ohranil se je tudi Montagnanov popis cerkva in kapel na oglejskem delu Štajerske in Dolenjske, ki je pomemben za zgodovino slovenske topografije.