Bil je pesnik in pisatelj. Osnovno šolo je obiskoval na Ravnah, Srednjo gradbeno tehniško šolo pa v Mariboru. Po odsluženem vojaškem roku se je vključil v slovenjgraški literarni krog. Pri pisanju pa sta mu dajala spodbudo predvsem Marjan Kolar in Vinko Ošlak. Prozo je začel objavljati leta 1973. Na Ravnah je bil zaposlen kot delovodja komunalnih dejavnosti in po treh letih je odšel med svobodnjake. Zaposlil se je kot pismonoša, ponovno pustil službo in se posvetil samo literaturi (1985). Začel je pisati tudi pesmi (haiku poezijo). Po dveh plodnih letih ustvarjanja se je zaposlil pri gradbenem podjetju Gradis. Bil je predsednik Literarnega kluba Slovenj Gradec, poezijo in prozo je objavljal v Koroškem fužinarju, Odsevanjih, Dialogih, Sodobnosti ter v Prostoru in času. Loteval se je zahtevne pesniške oblike haiku, ki na Slovenskem premore kar nekaj mojstrov (Milan Dekleva, Iztok Geister, Mart Ogen). Čeprav Pečnik ni upošteval vseh zakonitosti haikuja, so ga pohvalili in mu priznali kakovost. Franc Pečnik je za Milanom Deklevo (1971) drugi slovenski pesnik s samostojno zbirko haikujev. Lirski subjekt v miselnih prebliskih beleži minevajoče trenutke, ki jih narava poraja v človeku. Po upokojitvi je s partnerko Silvo živel na Prevaljah, kjer je še vedno rad kaj dobrega napisal in prebral.
proza:
- Obmežje (1973),
- Avtobusna postaja (1976)
pesn. zbirke:
- Haiku (1976).
- Večer, 1987 (31. 12), št. 304, str. 9.
- Suhodolčan Dolenc, Marija & Jukič, Margareta: Biografski leksikon Občine Prevalje. Prevalje. 2005, str. 386-387.
- Kodrin, Miran: Rešeta pomena – Antologija poezije Koroške pokrajine.
- Ravenski razgledi, 2017, št. 18, str. 61.
