PEČEK, Stane

V njegovem ranem otroštvu, leta 1939, se je družina preselila v Rakek, leta 1940 pa v Dobrepolje. Med drugo svetovno vojno, leta 1944, je bila družina razseljena, on pa nastanjen v ljubljanski sirotišnici. Leta 1945 se je vrnil v Dobrepolje, leto zatem pa v Mokronog. Po nižji gimnaziji (Dobrepolje, Mokronog, Novo mesto, Sevnica, Mokronog) se je leta 1953 vpisal v Vojaško glasbeno šolo (Reka, Subotica, Vukovar) in v letih 1956-1964 služboval v vojaškem orkestru v makedonski Strumici.

Po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlil kot sekretar na Občinskem komiteju zveze mladine Slovenije v Trebnjem (1965/66). Zatem je poučeval harmoniko, klavir in glasbeno teorijo v glasbeni šoli v Novem mestu in Trebnjem (1966/67), kasneje, v letih 1968-1974, pa je bil učitelj glasbe v mirnski osnovni šoli. Leta 1974 je bil imenovan za tajnika Občinske kulturne skupnosti Trebnje, kjer je kot strokovni delavec na področju kulture deloval do upokojitve leta 1992.

Tudi po upokojitvi je ostal dejaven v ljubiteljski kulturi. Bil je zborovodja mešanih pevskih zborov Franc Požun Zabukovje, Lisca Sevnica, Svoboda Mirna, moških zborov Emil Adamič Mokronog, Marija Kmetova Šentlovrenc, Svoboda Mirna in ženskega zbora Zimzelen Mirna, s katerim je leta 2002 dosegel srebrno plaketo na mednarodnem tekmovanju v Pragi. Bil je avtor in režiser gledaliških dogodkov za mladino in odrasle, ustanovitelj mednarodnega festivala ustnih harmonik “(ah), Te orglice” ter sodelavec (scenarist) kulturnih dogodkov, med njimi Tabora slovenskih pevskih zborov v Stični in Razhodnje, zaključne prireditve popotovanja po Levstikovi poti od Litije do Čateža.

Bil je pobudnik, mentor, tekstopisec in soavtor lutkovne dejavnosti v kraju, ki v zadnjih letih temelji na sodobni mitologiji o Mokronožcih. Napisal je dve literarni predlogi za pravljična baleta: Mokronožci – Vidov ples leta 1989 in Mokronožci – Sejem leta 1990. Obe predstavi sta bili uprizorjeni v izvedbi baletnega ansambla SNG Ljubljana. Kot avtor spevoiger je glas o Mokronogu ponesel izven Slovenije. Bil je tudi idejni oče Slovenskega Kljukca, natečaja za najboljšo laž na Mirni in soustvarjalec mokronoških Kresnih noči.

V Mokronogu je bil pomemben tudi njegov prispevek pri urejanju občinskega glasila Mokronajzar, kasneje preimenovanega v Odsev. Bil je tudi idejni ustanovitelj revije Rast. Za svoje delo je prejel številne nagrade, leta 2015 je postal prvi častni občan Občine Mokronog-Trebelno.