Pavel GOLIA

R. 10. apr. 1887 v Trebnjem, u. 15. avg. 1959 v Ljubljani. V l. 1897/98-1902/03 je od prvega do četrtega razreda obiskoval novomeško gimnazijo, nato je odšel v oficirsko šolo v Karlovec. Postal je oficir in bil v l. 1907-1915 v avstrijski armadi. Med 1. svetovno vojno, septembra 1915, je kot stotnik z enoto prešel na rusko stran. Po končani vojni je ostal v Moskvi, kjer je preučeval gledališče in marksizem in se ukvarjal z žurnalistiko. L. 1919 se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil dramaturg, nato do l. 1941 ravnatelj Drame, vmes, v l. 1923-1925, pa tudi ravnatelj gledališča v Osijeku in Beogradu. Po 2. svetovni vojni, v l. 1945-1946, je bil do upokojitve ponovno upravnik ljubljanske Drame. L. 1953 je bil izvoljen za rednega člana SAZU. S svojimi pesmimi je v l. 1913/14-1914/15 sodeloval pri Slovanu, Ljubljanskem zvonu od l. 1914 in Svobodi. V Rusiji je pisal za reviji Slovenski jug in Svoboda. L. 1921 sta izšli njegovi pesniški zbirki Večerna pesmarica in Pesmi o zlatolaskah, l. 1936 pa zbirka Pesmi. Na NOB se je odzval z Balado o nesrečnem doktorju Vladimirju Kantetu. Pisal je tudi drame, npr. Kulturna prireditev v Črni mlaki, Petrčkove poslednje sanje. Veliko je prevajal, npr. Čukovskega, Žukova, Gorkega, Maršaka.