Oskar de, vitez PISTOR

Oskar von Pistor je bil slikar in umetnik. Leta 1880 se je po nižji realki vpisal na oddelek splošne slikarske šole dunajske akademije. Učil se je pri profesorju Christianu Griepenkerlu. Študij je končal v specialki Josefa Mathiasa Trenkwalda. Decembra 1893 se je vpisal na münchensko akademijo, v razred profesorja Franza von Defreggerja. Tu je ostal do leta 1897, potem pa se je z družino preselil v Vuzenico. Že leta 1890 se je poročil z Ano Verdnik, hčerko posestnika iz Vuzenice. Njegov oče je kupil ostanke nekdaj mogočnega vuzeniškega gradu in Oskar si je v njem uredil atelje in skromno bivališče za družino. Živeli so v slabih razmerah, saj ga kmečko delo ni osrečevalo in je bilo daleč od sanjarjen, ki jih je imel slikar. Pogosto je potoval v Gradec, Celovec in na Dunaj, kjer je kot dober portretist slikal plemstvo in bogate meščane. To je počel predvsem zaradi zaslužka. Ni ga zanimalo pestro kulturno življenje na Dunaju, Gradcu in Münchnu. Ostajal je samotar, popotnik, ki je portretiral. Z ženo Ano sta imela devet otrok in zelo težko so živeli. Ni bil preveč skrben oče, bil pa je ljubeč in je za vsakega našel prijazno besedo. Po prvi svetovni vojni je bila meja, ki je ločevala Avstrijo in Jugoslavijo za slikarja velika ovira. Ni se zanimal za politiko in še naprej je sprejemal naročila za portretiranje. Svoja dela je razstavljall v izložbah raznih trgovcev. Leta 1920 je Pistor na I. umetnostni razstavi v Mariboru razstavil 16 svojih del. Slikar si je izposojal denar in zastavljal svoje slike. Ni imel več sredstev za preživljanje in načeto je bilo njegovo zdravje. Nekaj dni preden je umrl, se je zgrudil v svojem ateljeju in bil v komi. 10. maja 1928 je umrl. Po njegovi smrti se je morala z dolgovi spoprijeti njegova žena in tako je priredila prodajno razstavo slik v Mariboru. Tako se je zapuščina njegovih umetniških slik zelo razdrobila. Milena Zlatar je zapisala, da je bil »Pistor slikar, zazrt v preteklost, saj je njegovo slikarstvo imelo globoke korenine v realistični tradiciji 19. stoletja, ne glede na to, da se je njegovih 30 ustvarjalnih let časovno umeščalo v 20. stoletje.« Največ je slikal portrete, pa tudi tihožitja in nabožne motive. Teh pa ni ohranjenih veliko. Leta 1995 je bila v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pregledna razstava njegovih ohranjenih del.