Po krajšem poučevanju na kranjski gimnaziji se je 1969 zaposlila v Tržiškem muzeju. 1970 je kot kustosinja pripravila stalno razstavo Napredno delavsko gibanje v NOB v Tržiču, ki je bila na ogled do leta 1987. Razstavljena je bila v Pollakovi kajži. Zbirala je predmete in spomine o usnjarski dediščini. Predstavila jih je 1972, na odmevni stalni razstavi. Na ogled je bila do 1989, potem večkrat preurejena. Del s tehnološkim prikazom strojenja še danes sooblikuje aktualno zbirko Usnje vseh barv. Ob strokovni pomoči Anke Novak iz Gorenjskega muzeja je pripravila prvo predstavitev bivalne kulture v Kurnikovi hiši, javnosti je bila odprta 1972. S svojim strokovnim delom je orala ledino v muzeju, ki ga je zapustila 1973, ko se je zaposlila v Gorenjskem muzeju v Kranju.

Tu je poglobljeno preučevala zgodovino industrije na Gorenjskem. Ukvarjala se je z zgodovino posameznih podjetij in ustvarila obsežen fond dokumentarnih fotografij. Njena pregledna razstava Industrijska tekstilna dediščina Gorenjske je bila prvi primer celostnega muzejskega prikaza razvoja industrijske panoge na Gorenjskem. V osemdesetih letih je kot ena prvih slovenskih muzealk začela zbirati tudi sodobno gradivo, ki označuje aktualni čas. Leta 1990 je pripravila razstavo Gorenjska osemdeseta leta v muzejski postavitvi.