Mirko MAHNIČ

Leta 1942 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Vse življenje je bil tesno povezan z jezikom – kot ustvarjalec, preučevalec, učitelj in skrbnik kulturne govorice. Bil je lektor prvega slovenskega zvočnega filma Na svoji zemlji in deloval kot napovedovalec na Radiu Ljubljana in Radiu Beograd. V ljubljanski Drami so si ga zapomnili kot doslednega lektorja, ki je skrbel za jezik vse do svoje upokojitve leta 1980.

Kot predavatelj odrskega jezika na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter govora na Teološki fakulteti, je med letoma 1950 in 1994 izoblikoval generacije igralcev, govorcev in duhovnikov. Slednje je učil umetnosti retorike in sočutnega, lepega izražanja.

Pisno in uredniško je bil izredno plodovit – podpisal je več kot 60 knjig, ki obravnavajo slovenski jezik, književnost, gledališče in kulturo. Med njimi so učbeniki, monografije, eseji, biografije in romani. Dramatiziral je več literarnih del ter pisal gledališke in radijske igre. Redno je sodeloval s slovenskim radiem v Trstu. Režiral je tudi v vseh slovenskih gledališčih, najpogosteje v ljubljanskem in v Trstu. Med drugim je režiser številnih dokumentarnih filmov.

Bil je izjemen občudovalec in preučevalec Prešernovega pesniškega opusa. Temu se je posvetil s številnimi članki, eseji in predvsem s tremi knjigami: Prešernova vera, Mavrice čisti svit in Prešeren na Silbi. Zadnji dve sta izšli pri založbi Družina.