Mikloš LUTTAR

Rodil se je očetu Miklόsu in materi Elizabeti (roj. Stergar). Od 1863 do 1870 se je šolal v sirotišnici Kelcz-Adélffy v Kőszegu. Leta 1873 je bil imenovan za učitelja v Gančanih, kjer je poučeval skupaj svojo soprogo, Madžarko Amálio Kapocsy. 15. februarja 1891 sta bila imenovana za stalna učitelja v dvooddelčni državni osnovni šoli v Gančanih.

Na pobudo madžarsko usmerjenega tednika Muraszombat és vidéke (Murska Sobota in njena okolica) je prevedel v prekmurščino madžarski šolski katekizem egerske škofije Elemi katekizmus katholikus kezdő tanulók számára. Njegov prevod pod naslovom Máli katekizmus za katholicsánszke soule je bil še trikrat ponatisnjen (1891, 1892, 1894). Prva in četrta izdaja sta bili dvojezični (v prekmurščini in madžarščini).

Luttar je nameraval s svojim katekizmom izpodrivati katekizem Mikloša Küzmiča Krátka summa velikoga katekizmussa in z dvojezično izdajo doseči, da bi se ogrski Slovenci hitreje vključili v madžarsko okolje. Natisnjen je bil v soboški tiskarni Marka Grünbauma.

Toda Luttarjev katekizem je doživel popoln neuspeh med slovenskim ljudstvom in duhovniki. Tudi predstavništvo Društva Sv. Štefana v Budimpešti se mu je uprlo, saj uporaba verskih učbenikov, ki niso bili izdani z njihove strani, v šolah na Ogrskem, ni bila dovoljena. V knjigi ni navedeno, da je lastnik katekizma omenjeno društvo, zaradi česar Luttar besedila tudi ne bi smel prevesti in izdati na lastno roko.

Šolski nadzornik v Slovenski krajini Vendel Ratkovič, ki je bil župnik in dekan pri Svetem Juriju na Goričkem, prav tako ni bil zadovoljen z Luttarjevim katekizmom. Še posebej sta ga motila jezik in slog. Prekmurski jezik v katekizmu je bil zelo slab in nerazumljiv. Luttar je namreč suženjsko sledil madžarskemu izvirniku. Ni upošteval jezikovnih pravil in se je slepo držal madžarskega besednega reda. Tudi sicer je skušal samovoljno preoblikovati prekmurščino, da bi bila slednja čim bolj podobna madžarščini.

Ratkovič je ugotovil, da je Luttarjev katekizem poln slovničnih napak. Izpustil je ogromno stavkov iz madžarskega izvirnika, s čimer je posegel tudi v nauk katoliške cerkve. Ratkovič je prekmursko besedilo  sicer skušal popraviti, a niti sam ni verjel, da bi bil na ta način popravljen prevod brez napak. Duhovniki Slovenske krajine in preprosti ljudje so še vedno raje uporabljali Küzmičev katekizem.

Luttarjevo drugo znano delo naj bi bil madžarsko-prekmurski in prekmursko-madžarski slovar, ki je ostal v rokopisu. Viri navajajo, da je leta 1914 naprosil vlado v Budimpešti za izdajo. A jezikoslovec Oszkár Asbóth, ki je slovar pregledal, je ugotovil, da Luttar ne obvlada prekmurščine. Predlagal je, naj rokopis pregleda priznani slavist Avgust Pavel, pristojni pa naj vzpostavijo tudi stik z ljudmi, ki govorijo prekmursko. Do izdaje slovarja ni prišlo, najverjetneje zaradi izbruha vojne. Prav tako vse do danes ni znano, kje naj bi se rokopis slovarja nahajal.
Luttar se je skušal med svojim učiteljevanjem čim bolj približati tudi madžarskemu načinu razmišljanja ter ga vpeljati v Gančane in okolico. 9. januarja 1898 sta bila z ženo zato premeščena na Reko (Fiume), kjer je Mikloš postal ravnatelj  tamkajšnje madžarske osnovne šole. Po prvi svetovni vojni je moral zapustiti tudi Reko in se preseliti v Budimpešto.
V času Madžarske komunistične republike (1919) je bil ubit njegov zet, bančni uslužbenec Géza Herczeg. Zato je organiziral prostovoljne donacije, da bi bili njegovi osiroteli vnuki preskrbljeni.

Umrl je v Budimpešti v starosti 85 let, po dolgotrajni bolezni. Pokopali so ga 10. novembra 1936 na javnem pokopališču v budimpeštanski soseski Rákoskeresztúr.