Meta BAŠ

Njen oče je bil slovenski notar v Celju, narodni politik in časnikar Lovro Baš, mati Ida, roj. Miheljak; bila je sestrična Alme M. Karlin.

Meščansko šolo je končala v Celju, nato je na Dunaju študirala pedagogiko, nemščino in francoščino. To je poglabljala še v Parizu, v Londonu pa angleščino. Vodja dramskega odseka Celjskega pevskega društva Vladimir Ravnihar je odkril njen dar za igralstvo ter njeno razgledanost in jo vključil med svoje gledališčnike v celjskem Narodnem domu. Od silvestrovega 1897, ko je kot vdova Libinska prvič nastopila v burki Poglavje I., II. in III. (Gustav Pfleger–Moravský), do 1910, ko je na oder stopila zadnjič, je sodelovala v okr. 20 uprizoritvah. Vloge: Baronica Rošička (Rudolf Hahn: Čevljar baron, 1899), Franica (Karl Morré: Revček Andrejček, 1899), Marica (Ernst Raupach: Mlinar in njegova hči, 1899), Lavra (Fran Govekar: Legionarji, 1909), Kmetica Osojka (Salomon Hermann Mosenthal: Na Osojah, 1910). Nastopila je tudi v burki Jana Nep. Štĕpáneka Tat v mlinu ali Slovenec in Nemec (1899) in v igri s petjem Johanna Nep. Nestroya Lumpacij Vagabund (1900).

Baševa se je odlikovala z naravno, do potankosti izdelano igro, ki jo je usmerjala s spoznanji o evropskih gledališčih. Kot ljubiteljska igralka je presegla raven marsikatere tedanje poklicne slovenske igralke. Zmogla je širok razpon kreacij, ki so segale od salonskih do kmečkih iger. Bila je prijetne pojave, odlična v soigri. Bila je tudi dobra pevka in deklamatorka slovenske poezije. V prvem desetletju 20. stol. je bila osrednja igralka celjskega slovenskega gledališča. Pozneje se je umaknila iz javnega življenja in skrbela za bolne starše.