MERLAK, Ivan

“Toliko ljubezni, kolikor sem jo doživel kot kaplan na Vrhniki in v Podlipi,

  kamor sem hodil ob nedeljah maševat, ker je bil župnik v zaporu, nisem pozneje nikoli več doživel.”*

Ivan je bil prvorojenec staršema Andreju in Antoniji Merlak (roj. Hladnik) na kmetiji “Rečan” (naziv po potoku Reka pod domačijo) v (Logaških) Žibršah št. 42 (danes 20). Imel je še pet sester in tri brate.

——————————————————————————————————————————————————–

Sestra Cveta, por. Šubic (1927–2014), je bila dr. dentalne medicine oz. stomatologinja in ortodontinja, prva specialistka čeljustne in zobne ortopedije na severnem in južnem Primorskem ter v sosednjih italijanskih pokrajinah. Poročena je bila z dr. Cirilom Šubicem (30. mar. 1928-5. feb. 1920), kirurgom. Ena od dvojčic – Milena, por. Detela (1935–2006), pa je bila vodilna izseljenska pesnica, pisateljica, esejistska in prevajalka. Ustvarjala je na Dunaju, kjer si je s pisateljem Levom Detelo (2. apr. 1939–) osnovala družino. Po njenih sledeh gre hči sestre Zvonke, pesnica in avtorica mladinskih dramskih besedil, Bojana Levinger (roj. Kleč). Mamin brat, stric Janez Hladnik s Petkovca (22. dec. 1902-20. jun. 1965), pa je bil predan slovenski izseljenski duhovnik v Buenos Airesu. Pri argentinskih oblasteh je dosegel dovoljenje za priselitev več kot 6.000 Slovencev v Argentino po njihovem eksodusu ob koncu druge svetovne vojne. Mnogim je pomagal pri iskanju službe in nastanitve ter bil pobudnik ustanovitve »Slovenske vasi« (“Villa Eslovena”) v Lanusu, predmestju Buenos Airesa.

——————————————————————————————————————————————————–

Že ob vpisu v 1. razred šole v (Logaških) Žibršah so se starši odločili, da bodo Ivana tudi v bodoče šolali, ne pa da bo v kmečki tradiciji majorata kot prvorojenec določen za gospodarja grunta (ki ga je potem oče namenil najmlajšemu sinu Tonetu). Starši so otroke navadili delati in poskrbeli, da so bili vzgojeni v duhu krščanstva. Pri tem je imela glavno vlogo mati.

»Bil sem najstarejši in moja mama je rekla (to se je naučila od drugih), da je treba najstarejšega dobro vzgojiti. Ta bo potem vzgajal mlajše. Ob novi maši je rekla, da se je na meni uresničila tista beseda, da šiba novo mašo poje. Da je mene najbolj strogo držala. Hvaležen sem za vse to, kar sem dobil v domači hiši.«

Tri leta je obiskoval šolo v domači vasi (kjer je bila enorazrednica), dve leti pa v Rovtah (kjer je bila petrazrednica), da se je bolje pripravil na sprejemni izpit za gimnazijo. Enajstleten je l. 1934 nadaljeval šolanje v »Škofovih zavodih« (Zavod sv. Stanislava), kjer je leta 1940 končal šest razredov gimnazije. V Ljubljani je od 28. do 30. jun. 1935 potekal 2. evharistični kongres za Jugoslavijo. Na dan apostolov Petra in Pavla, 29. junija, so bile dopoldanske slovesnosti na stadionu namenjene mladini, med 30.000 udeleženci pa je bil tudi Ivan. Na 6. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja, ki je potekal od 25. do 30. jul. 1939, je bil Ivan eden od nastopajočih šestošolcev. Leta 1940 je šolanje nadaljeval na Državni klasični gimnaziji (na današnji Prežihovi ulici 8), kjer je zadnja dva razreda liceja končal sredi vojne in maturiral leta 1942. Že doma je bila na nevsiljiv način poudarjena verska vzgoja, pa tudi gornjelogaški kaplan Jože Cukale (po rodu z Vrhnike) ga je vzpodbujal k bogoslovju. Leta 1943 je vstopil v bogoslovje in postal študent Teološke fakultete v Ljubljani. Žal je moral sredi leta 1944 prekiniti študij zaradi zahtev nemških vojaških okupacijskih oblasti (dobil je poziv). Vojni kurati domobrancev pa so bogoslovce novačili za slovensko domobranstvo. Želeli so dvigniti moralo domobranske vojske in bogoslovcem so obljubili, da bodo delovali le kot bolničarji. Nihče od univerzitetnega vodstva študentom teologije ni nič rekel in tako so bili prepuščeni sami sebi. Odločiti se je bilo treba med TODT (nemške vojaške delovne brigade), kjer bi nemškim vojakom pomagali kopati jarke za vojaške namene in Slovenskim domobranstvom (nemško: Slowenische Landwehr). Ivan je k domobrancem šel nerad (tako kot večina zaradi strahu pred smrtjo na bojiščih), a se je (tako kot ostali bogoslovci) zaradi domoljubja in krščanskih vrednot junija 1944 odločil za domobrance. S tem se ni strinjal škof Gregorij Rožman (»Kaj ste vi meni naredili, da ste šli k domobrancem! Od TODT-a bi vas lahko osvobodil, od domobranstva pa ne«.). V štirimesečnem podoficirskem tečaju, ki so ga vodili Nemci, je bil tolmač. Potem je bil poslan v Višnjo goro. Štirinajst dni po prihodu ga je domobranski stražar (iz strahu) ustrelil v desno nogo. Ivan je bil premeščen v vojaško bolnico, kjer je ostal pet mesecev. Štirinajst dni pred koncem vojne so ga dali v domačo oskrbo in 20. apr. 1945 se je vrnil domov. To mu je prvič rešilo življenje, saj so bili ostali domobranski ranjenci zatečeni v bolnici (kasneje?) pobiti. V maju sta se morala na podlagi posebnega razglasa z očetom (ki med vojno ni bil v nobeni vojski) javiti na »komando« v Logatcu. Kot bogoslovec domobranec je bil označen s št. 1: za likvidacijo, oče pa s št. 3: pomilostitev. Po spletu okoliščin je že drugič ušel gotove smrti. Rešila ga je hrabra in bistroumna mama. Oficirju je pokazala dokument, na katerem je vojaška oblast zahtevala konje in voz in da doma ni nobenega, ki bi to pripeljal v Logatec. In je zahtevala sina. Ivan je vprego pripeljal, a se je lahko vrnil domov. Brata Vinko in Slavko, oba pri domobrancih, te sreče – nista imela. Za poboje so ljudje zvedeli, ko so se po amnestiji vračali mladoletniki. Ti so povedali o bratih in Rečanovi so bili kmalu prepričani, da sta bila najverjetneje pobita v Kočevskem Rogu ali na Teharjah. Tako kot mnogi mladi domobranci z logaškega, med njimi tudi Ivanovi sorodniki s Petkovca in Rovt. Oče, ki so ga zadržali in je bil mobiliziran do konca avgusta, tako da se je šele septembra vrnil domov. Ko se je po amnestiji v Ljubljani prvič srečal z generalnim vikarjem Antonom Vovkom, ga je ta prepričal, da ni šel v Italijo, temveč da je jeseni 1945 nadaljeval študij teologije v Ljubljani.

“Do amnestije [5.] avgusta 1945 sem se nekoliko skrival doma, čeprav so za to vedeli tudi domači partizani, saj nikoli nisem bil v kakšni vojaški akciji. Po amnestiji sem šel prvič v Ljubljano, se srečal z generalnim vikarjem Vovkom in mu rekel, da grem lahko brez posebnih ovir v cono A in naprej v Italijo, kjer bi lahko doštudiral. On mi je rekel: »Ostani tukaj, ker se bo tudi tukaj začela Teološka fakulteta.« In tako sem ostal. To je pomenilo zame popolnoma drugačno smer življenja, kot če bi odšel v Italijo.”

V duhovnika je bil posvečen 4. jul. 1948. Novo mašo je daroval 18. jul. 1948 v domači farni cerkvi Rožnovenske Matere Božje v Gornjem Logatcu. Že 5. avg. je začel kot kaplan na Vrhniki, kjer je služboval dve leti. Ob nedeljah je hodil maševat v Podlipo, ker je bil tamkajšnji župnik zaprt. Potem je šel l. 1950 za eno leto v vojsko v Travnik v Bosno. Tam je vodil bataljonski pevski zbor, ki je štel kar 60 pevcev. Od 1. dec. 1951 do 30. apr. 1957 je bil škofijski tajnik ter spremljevalec škofa Vovka. Ivan je občutil državno represijo, saj je bil aretiran in zaprt med 3. okt. 1952 in 20. okt. 1952. To leto je bilo še posebej težko za Cerkev, saj so vrgli verouk iz šol in Teološko fakulteto z Univerze. Prepovedane so bile tudi nabirke pri nedeljskih mašah. Skrajneži so napadli škofa Vovka in ga zažgali na poti v Stopiče pri Novem mestu.  Leta 1956 je zagovarjal disertacijo Nazor latinskih cerkvenih očetov o bogastvu. Pri dr. Jožetu Jeraju je 23. mar. 1957 doktoriral iz moralke – moralne teologije.  V Litiji je bil župnijski upravitelj od 1. maja 1957 do 16. avg. 1965. Od leta 1964 je opravljal še funkcijo prosinodalnega eksaminatorja in cenzorja (preverjanje teoloških dokumentov in besedil pred objavo). Leta 1965 je bil izbran za profesorja moralne teologije, a ni smel predavati, ker ni prejel soglasja Verske komisije SR Slovenije (Teološka fakulteta je bila izločena iz državne Univerze). Ljubljanski škof dr. Jože Pogačnik ga je 27. sep. 1965 imenoval za stolnega kanonika in konzistorialnega svetnika. Istega leta so ga postavili za upravnika in glavnega urednika verskega časopisa Družina (ki je od takrat naprej uradno glasilo slovenskih škofij), kar je ostal do l. 1971. Od leta 1971 do 1985. je bil odgovorni urednik; upravnik pa je ostal vse do leta 1980. V njegovem času je Družina dosegla najvišjo naklado čez 150.000 izvodov, leta 1973 pa je postala tednik. V letih 1974 in 1975 je imel kot odgovorni urednik in upravnik devet sodnih kazenskih postopkov (podobno kot dr. Drago Klemenčič). Kot skrben in varčen upravnik je Družini zagotovil trdne materialne temelje, pri tem pa je ostal osebno skromen in se ni izpostavljal. Leta 1974 je bil zaradi objave povzetka članka »Desetih zapovedi za slabo vzgojo otrok« iz ameriškega policijskega časopisa obsojen na leto dni zapora. Kazen je na srečo zastarala. V drugem primeru je bil obsojen zaradi žalitve Jugoslovanske ljudske armade. Številka Družine v začetku leta 1975 je bila zaplenjena, sam pa obsojen na štiri mesece zapora, pogojno na dve leti. Takrat je doživel živčni zlom in pol leta ostal na bolniški. Med letoma 1965 in 1968 je opravljal službo arhidiakona V. in VI. arhidiakonata, nato pa je bil od leta 1968 do 1981 arhidiakon IV. arhidiakonata. Od 7. februarja 1977 je deloval kot tiskovni referent pri nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani. Službo oficiala cerkvenega sodišča je opravljal od 2. septembra 1978 do 15. avgusta 1998. Arhidiakon III. arhidiakonata je bil med letoma 1981 in 1998. Leta 1998 je dr. Ivan Merlak dosegel 75 let in v skladu s cerkvenimi navodili in tudi statutom stolnega kapitlja ponudil tedanjemu nadškofu dr. Francu Rodetu ostavko na vse cerkvene službe. Ljubljanski ordinarij ga je razrešil službe arhidiakona in predsednika cerkvenega sodišča, ostal pa je še stolni kanonik. Nadškof pa je v svojem odloku zapisal, da bo dr. Merlaka imenoval za postulatorja v postopku za beatifikacijo nadškofa Vovka, ko bo za to dala Kongregacija za svetnike zeleno luč, kar se je pozneje dejansko zgodilo. Da bi bil na to delo pripravljen, je šel dr. Merlak oktobra 1998 na šestmesečni tečaj za beatifikacijo na Kongregacijo za zadeve svetnikov v Rim, da bi opravil tečaj, kako je treba voditi tovrstne postopke. S svojim delom je potem odločilno prispeval k sklepu tega škofijskega postopka.  Postopek je na škofijski ravni potekal skoraj deset let. Od 13. maja 1999 je kot postulator vodil postopek za razglasitev nadškofa Antona Vovka za blaženega in postopek uspešno sklenil 20. okt. 2007. Že pred tem (l. 2002) je napisal življenjepis nadškofa Vovka Za cerkev in narod : življenjepis božjega služabnika nadškofa Antona Vovka. Poleg tega je l. 1999 izšla knjiga njegovih kratkih življenjepisov svetnikov za vse dni v letu. Prevedel je tudi več papeških okrožnic. Po državnih predpisih je bil upokojen že leta 1983; cerkveno upokojitev pa je dočakal leta 2000. Celih dvajset let je predsednikoval cerkvenemu sodišču. V domači farni cerkvi v Gornjem Logatcu je zlato mašo daroval 19. jul. 1998 in biserno mašo 18. jul. 2008. Diamantno mašo pa je daroval v Duhovniškem domu Mane Nobiscum v Ljubljani, kjer je bil zaradi pešanja življenjskih moči nastanjen od 1. avgusta 2012. Čeprav se je umaknil iz javnosti, je pozorno spremljal dogajanje v Cerkvi in državi. Umrl je 26. feb. 2015 v Univerzitetnem Kliničnem centru v Ljubljani. Na ljubljanskih Žalah ga je 4. marca 2015 pokopal nadškof msgr. Stanislav Zore OFM.

———————————————————————————————

SLUŽBE, ki jih je opravljal dr. Ivan Merlak:

• Vrhnika, kaplan od 5. 8. 1948
• Škofijski tajnik od 3. 12. 1951, zaprt od 3. 10. 1952 do 20. 10. 1952
• Litija, župnijski upravitelj od 1. 5. 1957 do 16. 8. 1965
• Prosinodalni eksaminator od 1964
• Cenzor od 1964
• Stolni kanonik in konzistorialni svetnik od 27. 9. 1965
• Arhidiakon V. in VI. arhidiakonata od 1965 do 1968
• Arhidiakon IV. arhidiakonata od 1968 do 1981
• Tiskovni referent pri nadškofijskemu ordinariatu v Ljubljani od 7. 2. 1977
• 12. 1980 imenovan za odgovornega urednika Družine; prej imel službo upravnika verskega lista Družina
• Oficial cerkvenega sodišča od 2. 9. 1978 do 15.8. 1998
• Arhidiakon III. arhidiakonata od 1981 do 1998
• Postulator v postopku za razglasitev nadškofa Antona Vovka za blaženega od 13. 5. 1999
• Vicepostulator v postopku za beatifikacijo in kanonizacijo Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka od 14. 11. 2008

Vir: Nadškofija Ljubljana

———————————————–