MENCEJ, Josip

Bil je sin posestnika Mihaela Menceja in Neže, rojene Pavlič. Pri dvanajstih letih se je vpisal na državno gimnazijo v Ljubljani in na njej po osmih letih opravil maturo. Nato se je vpisal na študij teologije v Celovcu, a je po tretjem semestru prostovoljno izstopil. Leta 1901 je začel na dunajski univerzi študirati klasično filologijo in slovansko filologijo. Le s težavo se je prebijal skozi študentsko življenje. Da bi lažje preživel, je otroke iz premožnih judovskih družin učil klasičnih jezikov. Ob stiku z Židi naj bi se tudi sam naučil stare hebrejščine in jidiša. Leta 1905, v zadnjem semestru študija, pa je prejemal Knafljevo štipendijo. Doktoriral je leta 1906 pri slavistu Vatroslavu Jagiću z disertacijo Syntaktische Eigentümlichkeiten der Sprache Trubar’s. Del disertacije je bil objavljen v časopisu Archiv für slavische Philologie pod naslovom Zur Präsensfrage perfektiver Verba im Slovenischen.

Od oktobra 1905 je poučeval nemščino in slovenščino na Mestni višji realki v Idriji (od leta 1909 Državna višja realka). V letih 1910–1915 je bil premeščen na državno gimnazijo v Kranju, od februarja 1915 do konca prve svetovne vojne je ponovno poučeval v Idriji. Po vojni je bil profesor na državni realni gimnaziji z nemškim učnim jezikom v Ljubljani (od leta 1924 III. realna državna gimnazija v Ljubljani). Oktobra 1929 je bil premeščen na gimnazijo v Novo mesto, kjer je od novembra 1929 do aprila 1932 poučeval slovenščino, ruščino in srbohrvaščino. Nazadnje je bil premeščen na realno gimnazijo v Mariboru, kjer je poučeval slovenščino le en semester do upokojitve leta 1932.

Bil je tudi publicist. Objavil je dve krajši oceni v Ljubljanskem zvonu, in sicer o prevodu Prešerna v ruščino in o prevodu Tolstoja v slovenščino. Leta 1919 je napisal Kratko srbohrvatsko slovnico za Slovence, leta 1920 pa je izšla še druga izdaja z naslovom Kratka srbska gramatika in čitanka. Bil je tudi med zbiralci narodopisnega gradiva za Štrekljevo zbirko Slovenskih narodnih pesmi. V Štrekljevi zapuščini se je ohranil njegov nedatiran zapis pesmi z Iga. Govoril naj bi deset slovanskih jezikov, nemščino, italijanščino, latinščino, grščino, staro hebrejščino in jidiš.

Poročil se je s precej mlajšo Avgusto Mišigoj, ki jo je spoznal v Novem mestu, ko je učil na gimnaziji. Zanjo je predelal bosansko balado Hasanaginica v gledališko igro, v kateri je Avgusta nastopila v glavni vlogi.