ULAGA, Ivan

Ljudski godec, godbenik in kapelnik več pihalnih godb Ivan Ulaga, med domačini znan tudi pod imenom Vrhovski Anzek, se je rodil leta 1910 v zaselku Veliki Vrh na Svetini nad Štorami v številni kmečki družini kot drugi od dvanajstih otrok Janeza in Marije, roj. Bezgovšek.

Glasba je bila nepogrešljivi del življenja na Vrhovski domačiji. Že oče Janez, član laške in ustanovitelj svetinske godbe na pihala, je igral na trobento in za muziciranje navdušil še svoje otroke. Tudi njegov najstarejši sin Ivan – Anzek se je že kmalu naučil igrati več inštrumentov in se pridružil očetu pri igranju na svatbah in ob drugih priložnostih. Menda je že pri devetih letih prvič igral na poroki, pri štirinajstih pa tudi samostojno nastopal. Najraje je poprijel za Es klarinet in velikokrat igral v duetu s harmonikarji. Z glasbeniki je obredel številne vasi in hiše okrog Laškega in Celja, igral in s komičnimi vložki zabaval na porokah, veselicah, ob praznikih in na proslavah. Hkrati je bil član laške in svetinske pihalne godbe, godbenike v Kalobju (pri Šentjurju) pa je glasbeno izobrazil. Kratek čas se je v orglarski šoli Karla Brvarja v Celju tudi sam glasbeno izobraževal. Kot godbenik v vojaški pihalni godbi in v garnizijskem plesnem orkestru je v Varaždinu v uniformi jugoslovanske kraljeve vojske odslužil tudi svoj vojaški rok. Ukvarjal se je tudi s fotografijo in z aparatom, ki ga je odkupil od znanega celjskega fotografa Josipa Pelikana, ovekovečil mnoge dogodke, na katerih je sam nastopal.

Med 2. svetovno vojno se je leta 1944 pridružil partizanom Kozjanskega odreda in tam ustanovil godbo na pihala, ki je z igranjem navdušila poveljnika Bračičeve brigade. Ta je v zameno za orožje priključil godbo XIV. diviziji, da je nastopala na paradah, mitingih in tudi v juriših. Tu je dobil vsestranske glasbene izkušnje in notno gradivo takratnih aktualnih viž.

Po vojni se mu je ponujala poklicna kariera vojaškega glasbenika, ki jo je zavrnil in se aprila 1946 vrnil domov na Svetino in prevzel vodenje svetinske pihalne godbe, za katere številčnost je poskrbel s tem, ko je okoliške otroke zastonj poučeval glasbo. Leta 1968 je pomagal ustanoviti šentjursko godbo na pihala, katere kapelnik je bil šest let. Še tja do zgodnjih 70. let je igral na porokah, veselicah in drugih dogodkih, nato pa samo še v pihalnih godbah. Kot godec je bil udeležen na več kot 120 porokah. Star 41 let se je poročil tudi sam in se z ženo Marico, roj. Videc, in otroki Ivanko, Ivanom, Marinko in Marjanom ustalil v Svetlem Dolu. Vse je oče naučil igranja na glasbila in nato z njimi igral še v laški godbi.
Ker glasba njemu in družini ni mogla zagotoviti dostojnega preživetja, si je poiskal redno delo: občasne zaposlitve je imel že pred vojno, po njej pa se je preživljal z delom v laškem premogovniku in nato kot vzdrževalec ceste med Štorami in Celjsko kočo, ki ga je opravljal do upokojitve.

Ulaga je bil vsestranski inštrumentalist in talentiran muzikant, ki je dobro poznal note, prirejal in skladal glasbo ter znanje prenašal na mlajše rodove. Kot godbenik je sodeloval z godbeniki iz Laškega, Štor in Šentjurja ter s Kalobja in Svetine. Še posebej ponosen je bil na Galusova priznanja, ki jih je dobil pri laški godbi na pihala.
Glasbi je kot »muzikant, ki igra z dušo« ostal zapisan vse do svoje smrti leta 1995, ko je – po besedah novinarja Jureta Krašovca – »postal legenda – ta poslednji med pravimi ljudskimi godci«. Pokopan je v družinskem grobu na svetinskem pokopališču.

O njem je leta 2006 Jure Krašovec napisal biografijo »Vrhovski Anzek: žlahtni ljudski godec s Svetine in njegov rod«, v kateri je popisal njegovo življenje in rod ter življenje okoliških ljudi. Vse od leta 2007 je v spomin nanj organiziran tudi pohod »Po Anzekovih poteh«, ki poteka po 12 km dolgi poti od Laškega do Svetine, ki jo je sam dolga leta dvakrat tedensko prepešačil, ko je odhajal v Laško k tamkajšnji pihalni godbi na vaje.