MEDVEŠČEK, Pavla

Pavla Medvešček se je rodila 4. oktobra 1905 na Gorenjem Polju pri Anhovem očetu Jožefu Staniču, kmetu, mežnarju in znanemu ljudskemu živinozdravniku, in materi Katarini Vidič iz Dolenjega Nekovega. Osnovno šolo je obiskovala na Gorenjem Polju, a samo dva razreda, saj je njeno šolanje prekinila prva svetovna vojna. V prvih mesecih soške fronte, ko je imela deset let, je bila ranjena v kleti domače hiše – drobec granate ji je predrl obe stegnenici, zato je bila od takrat dalje invalid. Nekaj mesecev so jo zdravili Italijani v zasilni italijanski vojaški bolnišnici na Goljevici pri Anhovem, po vojni pa so ji priznali invalidnino. Družino so odpeljali v begunstvo v samostan Oropa v Bielli pri Novari, kjer je Pavla nadaljevala šolanje in obiskovala 3. in 4. razred italijanske osnovne šole. Ob povratku v opustošen domači kraj po končani vojni je obiskovala Zavod šolskih sester – Elizabetišče v Tomaju, kjer je končala gospodinjsko šolo, ki jo je zanimala predvsem zaradi slovenskega jezika. V Anhovem se je okoli leta 1927 zaposlila kot poštna uradnica, leta 1932 se je poročila z Jožefom Medveščkom, med 2. svetovno vojno pa je sodelovala z Osvobodilno fronto ter doživela fašistično nasilje.

Kljub njeni izjemni nadarjenosti, ki sta jo opazila tako njen avstrijski učitelj v domačem kraju kot tudi italijanski v begunstvu, je v povojnem času zaradi fašizma in socialne brezpravnosti ni uspela razvijati. Tudi njeni najbližji družinski člani so poznali njeno načitanost in razgledanost, pogosto so jo videvali tudi s svinčnikom v rokah, a nihče ni vedel, da piše pesmi. Šele pred smrtjo je vnukinji Evi in sinu Pavlu, ki je naključno naletel na nekaj verzov, povedala, da piše pesmi, ki pa nimajo nobene vrednosti in jih zaradi tega lahko uničijo. Po njeni smrti so svežnje pesmi našli skrite na vsaj šestih različnih mestih. Najprivlačnejši in po vsebini najbogatejši je bil ovit v stare platnice z naslovom zemljepis in povezan s črnim sukancem. Na naslovni strani pa je pisalo: Kamnite misli, pesmi P. M. Večina teh pesmi je datiranih z najzgodnejšo letnico, ki sega v leto 1918, in najpoznejšo, ki se razprostira v leto 1950. Sin Pavel je pesmi skrbno zbral in čuval, leta 1975 pa je prvo objavo njenih pesmi pripravil Marijan Brecelj v Literarnem listu (1975), nato je bilo v raznih listih objavljenih še več njenih pesmi. Leta 1988 je Pavel Medvešček, v spomin na svojo mater, s katero sta imela poseben odnos, s fotografijami in lastnimi ilustracijami opremil in izdal pesniško zbirko Kamnite misli. Zbirka predstavlja slovensko pesništvo upora, dokument in intimen slavospev veličini trpljenja in žrtev za nacionalno in socialno osvoboditev – vanje je vlila ves gnev do nasilja dveh vojn in izpoved preprostega človeka, ki se je znašel med njima. Pesmi Lipa, Kurir in Sveta Gora je uglasbil slovenski skladatelj in zborovodja Štefan Mauri.

Pavla Medvešček je po dolgi bolezni umrla 17. decembra 1974, pokopana pa je na pokopališču na Sveti gori.