Marija SKRINJAR (ROJ. MANFREDA)

Očel Andrej je bil kmet. 8. marca 1879 je padel v Bosni. Mati se je imenovala Terezija Tarman. Marija je dvorazredno osnovno šolo končala v Kobaridu, kjer jo je učil Simon Gregorčič. V mladosti je prijateljevala s skladateljem Volaričem, pesnikom Pagliaruzzijem-Krilanom ter drugimi narodnozavednimi Kobaridci. Poročila se je z orožniškim stražmojstrom Simonom Skrinjarjem. Ob njegovi upokojitvi sta se preselila v Trst, kjer sta bili poročeni njeni teti, sestri po materini strani.

Mož je postal uradnik pri Podpornem društvu, medtem ko se je ona posvetila narodnemu in socialnem delu. Njeno delo je zajelo predvsem slovenska dekleta, ki so v velikem številu prihajale v Trst služit in bile brez varstva. Leta 1898 je z drugimi tržaškimi Slovenkami ustanovila Zavod sv. Nikolaja v Trstu s ciljem, da se poskrbi za narodno in nravstveno varstvo slovenskih služkinj, saj je v njem našlo na tisoče revnih deklet in žena varno streho nad glavo in vsestransko podporo. Skrinjarjeva je zavod vodila več let ter skrbela za njegovo delovanje in podporo. Leta 1904 je potožila Simonu Gregorčiču, da ne najde pravega razumevanja ne med politiki ne pri tržaškem škofu Naglu. Z željo, da bi prebudila slovenske ženske in jim utrla pot v javno življenje, se je s pismom obrnila na Franca Podgornika. Podgornik je bil lastnik in urednik časopisa Slovanski svet, ki je v letih od 1891 do 1895 izhajal v Trstu. V pismu ga je prosila, če bi lahko izdajal posebno prilogo ženske. Prošnji Skrinjarjeve je ustregel in ženskam odmeril v časopisu oddelek Ženstvo, za katerega so poleg Skrinjarjeve, pisale še Marica Nadlišček, Marica Strnadova, Vida Jerajeva, idr.

Leta 1896 je začela na Podgornikovo pobudo nagovarjati tržaške Slovenke k ustanovitvi lastnega glasila. Pregovorila je tudi Marico Nadlišček, da je prevzela urednikovanje. Januarja 1897 je tako začelo izhajati glasilo slovenskega ženstva, Slovenka. Skrinjarjeva je za glasilo prispevala članke in priložnostne pesmi, a objavljala je tudi drugje. Svoje dopise je pošiljala v E, Jadranko, goriško Sočo, Slovensko ženo, Slovenski narod, Ženski svet, itd. S Simonom Gregorčičem se je dopisovala od leta 1882 (Gregorčič ji je napisal 15 pisem, ZbD IV), opisala pa je tudi svoje mladostne spomine nanj s prispevkoma V spomin 50-letnice Simona Gregorčiča (Edinost, 1894, št. 144-146) ter V Tolminski vasi za našega preporoda (Slovenski narod 1913, 338). V hrvaški reviji Priroda (1917, 223-37) je objavila črtico in zanjo prejela prvo nagrado. Založila je tudi več razglednic in portretov (D. Jenka, M. Majarja-Ziljskega, I. Nabergoja, morda tudi S. Gregorčiča), mislila pa je izdajati tudi poljuden list za služkinje kot prilogo Slovenke, o čemer je pisala Gregorčiču in ta ji je 13. decembra 1901 tudi odgovoril (ZbD IV, 257), vendar pa tem namere ni uresničila.

Poleg časopisne dejavnosti je bila tudi med ustanoviteljicami ženske podružnice Družba svetega Cirila in Metoda (CMD), medtem ko je bil mož član odbora moške podružnice in hkrati tudi med pokrovitelji, ki so plačali vsaj 200 kron. Ženska podružnica CMD je začela delovati 12. februarja 1887. 17. decembra 1902 se ji je v Zavodu sv. Nikolaja pripetila nesreča v kateri si je zlomila nogo. Kljub temu, da so ji morali nogo odrezati, je še naprej delovala pri upravljanju zavoda. Pri njej doma so se zbirali tudi številni zavedni Slovenci (I. Šorli, Karmela Kosovel, Mirko Rupel, Srečko Kosovel, idr.). Po prvi svetovni vojni se je preselila k sinu v Podgorico (Črna Gora), kjer je preživela več let. Kasneje se je naselila pri Svetem Križu pri Tomaju z namenom, da bi zadnja leta preživela blizu družine pesnika Kosovela, saj sta bili z njegovo materjo iskreni prijateljici.