MAGAJNA (MAGANJA), Mario

Otroška leta je preživel v Križu, nakar se je preselil z družino v Trst. Pri 16 letih si je sam kupil star, še lesen fotografski aparat znamke Kodak. V svet fotografije ga je uvedel delovni kolega Majovski v fotografskem laboratoriju tržaškega podjetja Fotoradiottica. Med drugo svetovno vojno je delal v glavni tržaški bolnišnici, kjer je fotografiral važnejše operacije in razvijal rentgenske plošče na rentgenološkem oddelku. Po razpadu Italije, leta 1943, je kot fotograf deloval v celici Osvobodilne fronte v bolnišnici, kjer so zbirali sanitetni material za partizane. Javno kariero je začel leta 1944, ko je posnel zavezniško bombardiranje Trsta, maja 1945 pa prihod jugoslovanskih partizanov v Trst. Istega leta je začel sodelovati s Primorskim dnevnikom, kjer je bil do leta 1946 zaposlen kot fotoreporter. Leta 1977 se je upokojil, s Primorskim dnevnikom pa je sodeloval do leta 1993.

Po letu 1948 je začel ustvarjati bogato fotografsko dokumentacijo o življenju, delu in kulturi Slovencev in Italijanov na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. Gre za okrog 300.000 posnetkov, shranjenih na Odseku za zgodovino Narodne in študijske knjižnice v Trstu. Zelo delaven je bil v zamejskih kulturnih organizacijah. Fotografije je objavljal predvsem v Primorskem dnevniku, pa tudi v italijanskih, ameriških, ruskih, francoskih, avstrijskih in hrvaških časopisih in revijah. Potoval in snemal je tudi v mnogih drugih deželah Evrope, Azije, Afrike, Amerike in v Avstraliji.
Dejstvo, da je Magajna bil slovenski fotoreporter, ga je ožigosalo kot pristranskega in mu v rodnem Trstu večkrat onemogočilo širšo uveljavitev, tudi v italijaskem okolju. V teku kariere je razstavljal samostojno in tudi z drugimi avtorji. Njegove fotografije so gostila skoraj vsa slovenska kulturna društva na Tržaškem, razstave pa je imel tudi v Vidmu, Melbournu, Novemu mestu in Ljubljani.

Posnel je vesele in žalostne trenutke, vsakdanje življenje v mestu in vaseh.
Bil je znana osebnost, vsi so dobro vedeli kdo je in se pustili fotografirati; veseli so bili, da bodo slike objavljeje na Primorskem dnevniku. Poleg ljudi je rad fotografiral tudi arhitektonske posebnosti Krasa, še rajši pa je videl, da ”je bilo na sliki tudi življenje”.
V svoj objekt je ujel najpomembnejše trenutke življenja in zgodovino svojega mesta in slovenske skupnosti v Italiji. Imel je odličen novinarski pristop in veliko človesko občutljivost, saj njegove fotografije niso samo dokument nekega časa in prostora, a tudi tenkočutna in poetična pripoved o ljudeh.

Najvažnejše nagrade:
1976 – ZKPOS podelilo odličje svobode z zlatim listom za kulturno prosvetno delo
1983 – Društvo novinarjev Sje podelilo Tomišičevo nagrado za življenjsko delo
– združenje aktivistov osvobodilnega gibanja na tržaškem ozemlju podelilo v imenu SZDL Sje spominsko značko kot zaslužnemu aktivistu, ki je v času NOB deloval na tržaskem ozemlju
1990 – dobil je red viteza za zasluge italijanske republike
1991 – Bloudkova plaketa
1996 – posebno priznanje Združenja fotoreporterjev in Občine Trst kot dekanu tržaških fotoreporterjev
2003 – Častni znak svobode Republike Slovenije