SMREKAR, Cesarina

Cesarina Smrekar je bila rojena kot Cesarina Ceschia v Trstu. Leta 1942 so očeta vpoklicali v vojsko in ga namestili v Bujah. Da bi bili bližje očetu in zaradi pomanjkanja hrane, so se z mamo in dvema mlajšima bratoma, Paolom in Lucianom, začasno preselili v Momjan, od koder je bil njen nono Martino Orlando, od tod pa kasneje v Buje. Mama je v težkih časih šivala, da je zaslužila za polento in jajca. Po padcu fašizma je oče odšel v Trst, da bi tam uredil vse potrebno za vrnitev družine. A Cesarina se v Trst ni več vrnila.
Poleti 1945 je še ne šestnajstletna v Bujah spoznala svojega bodočega moža, partizana Ivana iz Tolmina, ki so ga fašisti odpeljali v posebne bataljone (“battaglioni speciali”) najprej v Benetke, nato v Piemont. Po kapitulaciji Italije se je znašel v Bariju, kjer se je vključil v Tretjo prekomorsko brigado. Iz Tržiča so ga po koncu vojne premestili v Buje. In tu se je zgodila velika ljubezen med Cesarino in Ivanom, ki je premagala vsa nasprotovanja družine in politike. Čeprav sta živela v Bujah, je Cesarina prvo hčerko Majdo rodila v Trstu, saj tedaj v jugoslovanski coni STO še ni bilo porodnišnice.

Ivana so kmalu premestili v Požarevac v Srbijo in s hčerko sta mu sledili. Znašla se je v novem okolju, tako zelo drugačnem od tržaškega in istrskega. Živeli so v skupnosti, zelo so bili povezani, drug drugemu so pomagali in zato tudi hudega pomanjkanja niso čutili. Morala se je naučiti srbščine, cirilice, saj drugače ne bi mogla preživeti; doma je s hčerko govorila italijansko, mož pa slovensko. Ob podpisu Londonskega memoranduma leta 1954 so ji odvzeli stalno bivališče v Trstu, leta 1957 pa še italijansko državljanstvo. Staršev in bratov ni videla več let.

Leta 1958 so zapustili Požarevac. Najprej so živeli v Kopru, potem deset let v Luciji, nato v Portorožu. Mož je delal najprej na banki, potem v casinoju. V tistih letih je začela sodelovati s Skupnostjo Italijanov. Elio Musizza, ravnatelj italijanske osnovne šole v Piranu, jo je leta 1975 povabil, naj se aktivneje vključi v delovanje skupnosti. Postala je predsednica kulturne sekcije in se vneto lotila dela.Začela je sestavljati pevski zbor, pri čemer ji je zelo pomagala Ondina Lusa. Šlo je tako hitro, da je pevski zbor nastopil že na proslavi ob dnevu republike, 29. novembra 1975 v portoroškem Avditoriju.

Aktivnost se je razcvetela, kar je sovpadalo tudi s politiko splošnega odpiranja do italijanske manjšine. Začela se je literarna dejavnost, odprla dramska sekcija. Cesarina je organizirala in vodila tudi odmevne literarne večere. S pomočjo brata Luciana, ki je bil glavni urednik tržaškega dnevnika Il Piccolo, je v Piran pripeljala tudi pisatelja Fulvia Tomizzo.
Leta 2012 se je s spominskim večerom simbolično poslovila od aktivnosti v piranski Skupnosti Italijanov, kjer je skoraj štirideset let neprekinjeno razdajala svoje moči in radosti. Da bi se posvetila družini, zdaj že trem odraslim otrokom in vnukom, predvsem pa sebi in svojemu zdravju.

A njena ustvarjalna žilica ji ne da miru. Polega tega, da je odlična pevka in pesnica (za poezijo, ki jo objavlja v različnih literarnih revijah, je prejela več nagrad; nekaj njenih pesmi je v slovenščino prevedel pesnik Marko Kravos), je v zadnjem času tudi likovno aktivna. Občutljiva in samosvoja gospa z mladostno energijo odkriva nove ustvarjalne svetove in deli zaljubljenost v življenje tudi skozi očarljive upodobitve ptic in junakov iz risanih filmov.