Ludvik KRAMBERGER

Ludvik Kramberger je bil rojen v Lenartu v Slovenskih Goricah, 1936 je maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru, nato pa sledil očetovim stopinjam ter vpisal študij medicine. Študiral je v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu in v Gradcu, kjer je leta 1942 tudi promoviral.

Prvo delo je opravljal v Avstriji – najprej kot zdravnik v civilnih zdravstvenih ustanovah, kasneje v vojaški sanitetni enoti. Uspelo se mu je vrniti v domovino, kjer se je pridružil partizanom in z njimi 9. maja 1945 vkorakal v osvobojene Trbovlje. V istem mesecu je v Trbovljah začel opravljati službo splošnega zdravnika, leta 1949 je bil postavljen za okrajnega zdravnika, 1952 pa imenovan za upravnika takrat ustanovljenega zdravstvenega doma. Leta 1954 je v Zagrebu začel s specializacijo iz pediatrije. Ves specialistični staž je opravil v Ljubljani, specialistični izpit pa decembra 1957 v Zagrebu. Med letoma 1958-1963 je vodil otroški dispanzer Zdravstvenega doma v Trbovljah. Hkrati je kot prvi specialist iz pediatrije v Zasavju tu začel postavljati in razvijati mrežo celovitega in nepretrganega zdravstvenega varstva otrok in mladine.

Pod njegovim idejnim vplivom je bil zgrajen nov, moderen otroški oddelek Splošne bolnice Trbovlje (SBT), z uradnim nazivom  Center za otroško zdravstvo Trbovlje, med prebivalstvom imenovan ¨otroška bolnica¨.  Slovesno je bil odprt 29.11.1963. Center je bil zasnovan po načelih unitaristične pediatrije; ta je onemogočala nenaravne razmejitve in drobitev zdravstvenega varstva otrok in šolske mladine. Za takšno organizacijo dela se je Ludvik Kramberger navdušil pri prof. dr. Ernestu Mayerhoferju (1877-1957), svojem profesorju pediatrije med študijem v Zagrebu. Od idejne zasnove naprej je Center za otroško zdravstvo strokovno podpiral prof. dr. Marij Avčin (1913-1995), predstojnik pediatrične klinike in katedre za pediatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani. V novi stavbi s tremi etažami so delovali pediatrični bolniški oddelek, celotna ambulantno-dispanzerska služba za dojenčke, predšolske otroke in šolsko mladino ter prehranske, tehnične in pomožne enote. Uspehe v kurativnem in preventivnem delovanju ter socialni medicini so lahko izvajali, ker so ob pediatrih in zdravnikih, usmerjenih v šolsko medicino, postopno zaposlili še strokovnjake s področja stomatologije (z ortodontijo), psihologije, socialnega dela, razvojne fizioterapije, občasno so povabili pedopsihiatra, logopeda in še druge specialiste.

Centru za otroško zdravstvo Trbovlje, prvemu in doslej edinemu v Sloveniji, je jugoslovanska komisija Unicefa (nacionalni komite UNICEF) priznala status intermediarnega centra zdravstvenega varstva matere in otroka in jim 1964 dodelila materialno pomoč. Ludvik Kramberger si je prizadeval, da so tudi v sosednjih zdravstvenih domovih, leta 1960 v Zagorju, kasneje še v Hrastniku, ustanovili otroška dispanzerja.

Po štirih letih uspešnega delovanja so spremembe in dopolnitve zdravstvene zakonodaje onemogočile nadaljnji obstoj Centra: s prvim januarjem 1968 so morali pediatrično službo v Trbovljah razdeliti med Splošno bolnico (hospitalni otroški oddelek) in med Zdravstveni dom (ambulantno-dispanzerska in preventivna dejavnost za otroke in mladino). Pediatri iz obeh ustanov so po nemajhni zaslugi Ludvika Krambergerja ostali strokovno povezani. Še naprej so sodelovali v nočni in praznični dežurni službi, namenjeni hospitaliziranim otrokom na pediatričnem in kirurškem oddelku, novorojenčkom na porodniškem oddelku ter obolelim otrokom, pripeljanim od doma, tudi iz drugih zasavskih krajev.

Ludvik Kramberger je bil v obdobju 1964 in 1987 predstojnik otroškega oddelka Splošne bolnice Trbovlje (SBT), med 1964 in 1967 ob tem še predstojnik Centra za otroško zdravstvo pri SBT. V otroški staciji na porodniškem oddelku SBT je z letom 1959 uvedel redni pediatrični nadzor novorojenčkov; kasneje so temu dodali še sistematične preglede novorojenčkov ob točno določenih dnevih po rojstvu. Tudi otroke, hospitalizirane na kirurškem oddelku SBT, je redno pregledoval pediater. Za odkrivanje prirojenih presnovnih napak je Ludvik Kramberger začel s presejalnimi testi pri vseh novorojenčkih: decembra 1972 je uvedel test za fenilketonurijo (kot prvi v Sloveniji), skupaj z nekaterimi slovenskimi pediatri leta 1974 BM-test (Boehringer Mannheim test) za odkrivanje mukoviscidoze (cistične fibroze) ter avgusta 1981 skupaj s pediatrično kliniko test za odkrivanje prirojene hipotireoze. S strokovno premišljenimi ukrepi in kadrovskimi okrepitvami dispanzerske službe si je ves čas prizadeval za zmanjševanje potreb po bolnišničnem zdravljenju otrok in skrajševanje ležalnih dob. Pod njegovim vodstvom je otroški oddelek Splošne bolnice Trbovlje postal tudi učna demonstracijska baza za podiplomsko izpopolnjevanje zdravnikov.

Pediatrična sekcija Slovenskega zdravniškega društva (SZD) je med njegovim vodenjem otroškega oddelka dvakrat pripravila redno strokovno srečanje svojih članov v Trbovljah, prvič novembra 1964 skupaj z ginekološko sekcijo SZD, drugič sama oktobra 1985 (tema O vplivu onesnaženega okolja na zdravje otroka). Obakrat je Ludvik Kramberger opravil veliko organizacijskega dela in pripravil predavanje: prvič o novem Centru za otroško zdravstveno varstvo v Trbovljah, drugič je kolegom približal širšo sliko o pediatrični službi v Zasavju. Oktobra 1984 je sodeloval na strokovnem srečanju pediatrične sekcije SZD v Slovenj Gradcu pri okrogli mizi Kaj smo storili na področju humanizacije bolnišničnega bivanja pri nas. Februarja 1987 je na simpoziju ginekološke sekcije SZD v Izlakah v uvodnem predavanju orisal razvoj zdravstva v Zasavju. Že kot splošni zdravnik, kasneje kot pediater se je trudil za zdravstveno prosvetljevanje prebivalstva s predavanji, tudi prek radijskih valov, in poljubnimi zdravstvenimi članki v zasavskem lokalnem časopisu. Predaval je medicinskim sestram ter nekaj let učil na trboveljski podružnici srednje zdravstvene šole. Vključeval se je v delo Rdečega križa, vrtcev in razvijajočega se centra za varovanje in usposabljanje mladine s posebnimi potrebami v Zagorju. Z bogatimi praktičnimi izkušnjami je sodeloval pri nekaterih člankih kolegic zdravnic z Zavoda SRS za zdravstveno varstvo v Ljubljani.

Upokojil se je 29. junija 1987 in se še naprej rad posvečal zgodovini zdravstva v revirjih.