Ljudevit – Lujo KOSER

Ljudevit (Lujo) Koser je v slovenski literaturi znan predvsem kot pionir esperantskega gibanja v Sloveniji. Bil pa je tudi eden od maloštevilnih slovenskih diplomatov, ki so delovali v jugoslovanski diplomaciji pred drugo svetovno vojno,
Katoliško gimnazijo je dokončal v Mariboru (1909) in potem študiral pravo na Dunaju in v Pragi, kjer je tudi doktoriral. Iz časa njegovega delovanja v Sloveniji ni veliko podatkov, ohranjeni pa sta dve njegovi deli, ki ju je izdal še v domačem kraju. Znano je, da se je v dijaških letih navduševal za esperanto, ki se ga je naučil sam. Organiziral je prvi tečaj esperanta na gimnaziji (1908), ustanovil prvo esperantsko skupino (1908) in napisal prvi slovenski učbenik esperanta z naslovom Popolna slovnica esperantskega jezika (Juršinci pri Ptuju, 1910).
Med študijem je veliko popotoval, nekaj časa je preživel v Parizu (1911) in svoje spomine na ta čas objavil v zvezku Domača knjižnica (Juršinci pri Ptuju, 1915). Govoril je tekoče angleško, francosko in nemško, komunicirati pa je znal tudi v češčini, poljščini, ruščini, španščini in italijanščini. V diplomatsko službo je vstopil že leta 1919, domnevno na povabilo takratnega jugoslovanskega notranjega ministra dr. Antona Korošca, s katerim sta prijateljevala še iz gimnazijskih let. Njegova prva služba v tujini je bila od leta 1920 na poslaništvu v Varšavi, od koder je bil leta 1922 prestavljen za sekretarja v Budimpešto. Preostanek predvojne diplomatske kariere je preživel v Beogradu in v Celovcu. V tem obdobju je pod imenom Lujo Koser v srbskem jeziku napisal Knjigo o državljanstvu, ki je izšla pri Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani leta 1937.
Novembra 1940 je bil postavljen za svetovalca poslaništva v Teheranu. Na Bližnjem vzhodu se je največ družil z diplomatom Anton Novačanon (1887−1951), ki njuna srečanja omenja v svojih dnevniških zapisih Jeruzalem – Kairo, spomini 1942−1945 (1986). Leta 1943 so ga zaradi suma, da je nemškim vohunom izdajal dovoljenja za potovanje, razrešili z mesta odpravnika poslov v Teheranu. Kljub intervenciji takratnega podpredsednika jugoslovanske vlade dr. Miha Kreka ni bil rehabilitiran in se je leta 1945 vrnil v Beograd. Kot diplomatu, lojalnemu kraljevi vladi, mu novi režim ni zaupal, zato je bil leta 1946 upokojen.

Po upokojitvi se je preselil v Zagreb, kjer je živelo nekaj članov družine, in tu ostal do smrti. Občasno je honorarno delal kot prevajalec za Jadran film in za Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti.