Krištof RAVBAR

Njegov oče Nikolaj Ravbar, je bil glavar v Trstu (1473) in Pazinu (1482); mati Doroteja pa je izvirala iz plemičev iz Lienza in Jame, sestra Erazma Jamskega. Šolati se je verjetno začel v Trstu, univerzo pa je obiskoval v Padovi, kjer je leta 1501 doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava.

Po smrti ljubljanskega škofa Lamberga je Nikolaj Ravbar prosil cesarja Friderika III. naj za njegovega naslednika imenuje dvanajstletnega sina Krištofa, ki ga je papež Aleksander VI. 28. februarja 1494 potrdil za 2. ljubljanskega škofa. Prvo obdobje škofa Ravbarja je bilo v znamenju njegove diplomatske in vojaške dejavnosti. Z Luthrovo reformacijo se je nedvomno seznanil že na Ferdinandovem dvoru in na državnih zborih, na katere ga je vabil cesar Karel V. Sam je leta 1527 poostril ukrepe v obrambo katoliške vere in cerkvene discipline. Višek njegove politične kariere je bilo imenovanje za namestnika spodnje avstrijske dežele, s podelitvijo knežjega naslova njemu in njegovim naslednikom na sedežu ljubljanske škofije pa mu je cesar izrekel najvišje priznanje. Slovel je kot odličen govornik, poliglot in velikodušen mecen. V Ljubljani je podprl zidavo prezbiterija cerkve sv. Jakoba, njegov tajnik Avguštin Tyffernus pa mu je pripravil načrte za nov škofijski dvorec, ter mogočen renesančni dvorec v Gornjem Gradu. Tam so ga v dozidani kapeli sv. Andreja leta 1536 pokopali v škofovsko grobnico, za katero si je dal sam že poprej napraviti nagrobni spomenik.

V času škofa Krištofa Ravbarja je bila Kranjska ogrožena s Turškimi vpadi in v vojni z Benetkami. Tudi kot škof je škofovsko palico večkrat zamenjal z mečem in se aktivno udeleževal v obeh vojnah. V bojih, v katerih sta bila tudi njegova brata, se je menda odlikoval s svojim pogumom, krutostjo in tudi fizično postavo.