KIDRIČ, Boris

Boris Kidrič je bil revolucionar, marksistični mislec, politični voditelj, narodni heroj, predvsem pa človek velike energije in močne čustvenosti, po drugi strani pa človek izjemnih razumskih sposobnosti.

Rodil se je na Dunaju, kjer je takrat njegov oče, znani literarni zgodovinar, opravljal službo dvornega bibliotekarja. V začetku vojne se je na Dunaju čutilo veliko pomanjkanje, zato sta se z materjo preselila k Žumanovim na Knežec pri Rogaški Slatini. Boris se je vedno štel za domačina Rogaške Slatine, od tu je izhajal njegov oče in tudi sam je tu preživel otroška leta, zato je bil na kraj tesno navezan.

Odraščal je v družini izobražencev in že zelo zgodaj pokazal svojo nadarjenost, zato je hitro dosegel široko izobrazbo. Osnovno šolo je 1918 začel obiskovati v Sv. Križu pri Rogaški Slatini. Ob ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 pa je bil njegov oče France Kidrič povabljen za profesorja slavistike v Ljubljano. Boris in mama sta se mu pridružila v Ljubljani pomladi 1920, kjer je tudi končal četrti razred osnovne šole. V jeseni 1922 je nadaljeval šolanje na poljanski gimnaziji, kjer so kmalu prepoznali njegovo izjemno nadarjenost. Oče je sina dobro seznanil tako s slovensko kot s tujo književnostjo, prav tako pa tudi z osnovami klasične filozofije. V višjih razredih gimnazije se je Boris začel seznanjati z marksizmom in se1927 vključil v delo marksističnih krožkov, v naslednjem letu pa je postal član SKOJ, kmalu zatem pa tudi član Komunistične partije Jugoslavije.

V času počitnic se je Boris dosti zadrževal v Knežcu in tako 1927 v Rogaški Slatini stopil v stik s komunisti – steklarji. Borisu se je začel razvijati čut za delavce, socialistično družbo in marksistični pogled na svet. 1929 je vodil številne akcije tako v Ljubljani kot v Rogaški Slatini. Sam je razmnoževal letake, ki so obsojali diktaturo kralja Aleksandra. Novembra istega leta je bil kot dijak osmega razreda gimnazije zaradi komunistične dejavnosti aretiran in obsojen na leto dni zapora v mariborski kaznilnici. Tu se je srečal z mnogimi komunisti, ki so ga bolje podučili o konspiraciji in organizaciji, kar je vplivalo na to, da se je njegovo komunistično prepričanje še bolj utrdilo.

Novembra 1930 je prišel iz zapora in končal gimnazijo, nato se odločil za študij kemije najprej na ljubljanski, nato pa še na pariški univerzi. Takoj se je aktivno posvetil obnovitvi razbite komunistične partije. Urejal je ilegalna partijska lista Rdeči prapor in Rdeči signal, za katera je tudi pisal; organiziral sestanke po Sloveniji in spodbujal delavske sindikate, delovanje komunistov in delavske mladine. V tem obdobju je spoznal Zdenko Armič, ki je občudovala njegovo delovanje. Postala je njegova sodelavka in življenjska sopotnica.

Boris Kidrič je bil marksist in revolucionar, svojo revolucionarno teorijo in izredne organizacijske sposobnosti je znal dobro združevati in uporabljati v praksi. Bil je sekretar CK SKOJ od 1935 do 1939, glavni organizator in med ustanovitelji Osvobodilne fronte slovenskega naroda, postal je tudi sekretar izvršnega odbora. Bil je prvi komisar Glavnega poveljstva slovenske partizanske vojske in vodja slovenske delegacije na drugem zasedanju AVNOJ-a v Jajcu novembra 1943. Maja 1945 je postal prvi predsednik slovenske narodne vlade, 1946 pa je bil imenovan za ministra za industrijo v vladi FKRJ, kasneje pa še predsednik gospodarskega sveta FLRJ in gospodarski strateg socialističnega samoupravljanja.

Napisal je več prispevkov o slovenskem in jugoslovanskem revolucionarnem gibanju in o tedanjih razmerah. V svojih člankih je pozival k enotnosti in združevanju slovenskega in jugoslovanskih narodov.