Jožko HERMAN

Bil je glasbenik, dirigent, knjižničar, igralec in še kaj. Njegov oče je bil železniški uradnik v Ljubljani, mati pa delavka v tobačni tovarni. Jožko je živel in odraščal večinoma pri stari mami, saj je bilo doma veliko otrok. V šolo je hodil na Viču in Vrtači, pozneje je šolanje nadaljeval na Prvi gimnaziji. Potem se je prepisal na obrtno šolo in pri fantovski godbi na Rakovniku našel ljubezen svojega življenja – glasbo. Glasbo je začel spoznavati že zelo zgodaj in njegov prvi instrument je bil bobenček. Šolanje je nameraval nadaljevati pri Glasbeni matici v Ljubljani, vendar se je po smrti očeta odločil za vojaško glasbeno šolo v Vršcu. Vpisal se je leta 1921 in že po enem letu dobil čin godbenika in igral tudi ob poroki kralja Aleksandra. Tako je bil kar dvajset let vojaški godbenik, kaplar, podnarednik, narednik, oficir. Prvo službo je dobil v Bitoli, kamor je kot trobentač prišel leta 1922. Tu se je tudi poročil. Njegova nadarjenost in sposobnost sta ga popeljali na triletni dirigentski tečaj (november 1930–november 1933) v Beograd. Njegova prva garnizija po kapelniški šoli je bila Đakovica, kjer je prevzel dobro godbo 56. pešadijskega polka. Nato je od leta 1937 delal v Banja Luki z godalnim orkestrom. Dirigiral je tudi v gledališču in ob številnih drugih priložnostih. Nabral si je številne izkušnje od vokalne do instrumentalne glasbe. Od leta 1939 do izbruha vojne je bil v Knjaževcu. Tukaj je napredoval in dočakal zadnjo postajo v življenju vojaškega dirigenta. Vojna mu ni prizanašala, izgubil je ženo, ujeli so ga Nemci in Italijani. Po svobodi je bil na velikem razpotju, vojaško življenje ga ni več mikalo, zato se je odločil za ponudbo Stanka Hromca in prišel na Ravne na Koroškem. Tako je jeseni 1945 nastopil službo v personalnem oddelku Železarne Ravne in se ogromno ukvarjal z godbo na pihala. Na Ravnah je ostal do smrti. Z njim je tesno povezana ustanovitev Glasbene šole na Ravnah, saj je bil njen prvi vodja. Prav tako je leta 1951 prevzel krajevno ljudsko knjižnico. Skozi njegove roke je šlo več deset tisoč knjig. Ob vsestranskem udejstvovanju pri orkestru in v knjižnici je našel čas tudi za sodelovanje v ljubiteljski gledališki skupini. Napisal je brez števila not ter uredil in ustvaril vzoren arhiv Pihalnega orkestra železarjev Ravne.