Jožef ŽEMLJA (SCHEMLA)

R. 10. febr. 1805 na Selu pri Žirovnici na Gorenjskem, u. 15. sept. 1843 na Ovsišah pri Podnartu. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo in študiral bogoslovje, bil l. 1829 posvečen in služboval kot duhovnik v Žužemberku, Toplicah na Dol., Ambrusu v Suhi krajini, nazadnje pa na Ovsišah. Pesmi je objavljal v Kranjski čbelici in Novicah in pisal predvsem pod vplivom Vodnika in Prešerna. Leta 1843 je izdal v knjigi povest Sedem sinov, kjer se je metrično zgledoval pri stancah Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici. Njegove lirske pesmi kažejo močan Vodnikov vpliv, in sicer v vsebini, slogu in metriki, kar nazorno kaže tudi tale kitica iz pesmi “Dolenc”, nastale v času pesnikovega službovanja med Dolenjci: “Osuša mi lice kmetija, // Lisc, Trška in druge goré, // hrast, slive, konj, z voli kupčija, // Ljubanic, Hrib mene rede.”