Bil je eden od devetih otrok v družini, ki je trpela pomanjkanje na revni suhokranjski zemlji v času gospodarske krize pred drugo svetovno vojno. Osnovno šolo je s prekinitvijo med vojno obiskoval v Žužemberku, zatem novoustanovljeno triletno nižjo gimnazijo v Žužemberku, leta 1951 pa se je vpisal v višjo gimnazijo v Novem mestu in leta 1956 maturiral. Na Univerzi v Ljubljani se je povsem naključno odločil za študij slavistike in diplomiral leta 1962 z diplomsko nalogo na temo romana Mirana Jarca Novo mesto, za katero je prejel študentsko Prešernovo nagrado.
Po diplomi in odsluženem vojaškem roku je najprej poučeval slovenščino na osnovni šoli v Vavti vasi, zatem slovenščino, srbohrvaščino in filozofijo na učiteljišču v Novem mestu, bil učitelj slovenščine in ravnatelj srednje zdravstvene šole v Novem mestu, leta 1971 pa je postal pedagoški svetovalec za slovenščino na enoti Zavoda za šolstvo v Novem mestu ter bil v letu 1974–75 ob rednem delu v. d. ravnatelja Gimnazije Novo mesto. Od leta 1983 do upokojitve leta 1998 je bil predstojnik novomeške enote Zavoda RS za šolstvo. V začetku devetdesetih let 20. stoletja je sodeloval pri organizaciji jezikovnih počitnic za otroke koroških Slovencev v Novem mestu, seminarjev za učitelje slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu, ki so potekali na Dolenjskem, ter sodeloval s šolami, ki so sprejele begunske otroke iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Jože Škufca je bil prvi glavni urednik revije Rast, ki je nastala iz trebanjske Samorastniške besede in je začela izhajati leta 1990. Urejal jo je do leta 1997 in zanjo pridobil številne dolenjske in vidnejše slovenske pisce ter dosegel njeno prepoznavnost v širšem slovenskem prostoru. Kot dober poznavalec slovenskega šolstva je uredil obsežni zbornik 40 let za boljše šolstvo: 1956–1996 (1997), kot domoznanski pisec je mdr. zbral gradivo za knjižico Spomenik na Cviblju pri Žužemberku: in memoriam (2010), urejal knjige nekaterih sodobnih dolenjskih avtorjev in k njim pisal spremne besede. Sodeloval je, za dolenjsko področje, tudi pri pripravi leksikona Slovenska krajevna imena (1985). Publicistično se je udejstvoval v Dolenjskem listu, Dolenjskih razgledih, reviji Rast, suhokranjskem zborniku Žužemberški grad, kjer je objavljal prispevke o šolstvu, književnikih in kulturnem razvoju na Dolenjskem, jezikovne nasvete ipd. Postumno je leta 2016 izšla knjiga Zapisi, v kateri je urednik Franci Šali zbral njegove številne objave o Dolenjski in njenih ljudeh. Organiziral in sodeloval je na številnih kulturnih prireditvah širom Dolenjske.
Jože Škufca je eno najbolj prepoznavnih imen v zgodovini šolstva in kulture na Dolenjskem. Poleg drugih priznanj je leta 1984 prejel Trdinovo nagrado, ki jo podeljuje Mestna občina Novo mesto.
Spomenik narodnoosvobodilne vojne pri Žužemberku, 2007 (soavtor)
Spomenik na Cviblju pri Žužemberku: in memoriam, 2010
Narodnoosvobodilni boj (NOB) v občini Straža, 2013 (soavtor)
Zapisi: moja človeška iniciativa je bila Dolenjska s središčem v Malem Lipju, 2016
Študentska Prešernova nagrada za diplomsko nalogo »Miran Jarc: Novo mesto«
Trdinova nagrada za vzgojno-izobraževalno delo, delo v kulturi in za družbenopolitično dejavnost, 1984
Nagrada Mestne občine Novo mesto, 1999
250 let Gimnazije Novo mesto: 1746–1996. Novo mesto: Gimnazija, 1996, str. 210, 276.
Gregorčič, I. Jože Škufca (1934–2012). Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, oktober – december 2012, let. 23, št. 5–6, str. 3–5.
Škufca, J. Kdor samo posluša, je slab učitelj. Dolenjski razgledi, 17. oktober 1985, Sn. 6, št. 6, str. 66–67.
Škufca, J. Zapisi: moja človeška iniciativa je bila Dolenjska s središčem v Malem Lipju. Novo mesto: Tiskarna Vesel, 2016.
