Jože FRELIH

Rodil se je očetu Francetu in materi Mariji, roj. Majcen, v Šentrupertu. Dve leti za njim se je paru rodila še hči, umetnostna zgodovinarka in konservatorska svetnica Majda Frelih Ribič. Rodbina Frelih izhaja iz Vipavskega. Jožetov ded je bil nečak trebanjskega kaplana Mateja Freliha in se je v Šentrupert priselil leta 1892, ko se je poročil z Ano Bizjak iz Ševnice in jima je njen oče za doto kupil staro domačijo znane šentruperške rodbine Skedl (danes Šentrupert 35).

Osnovno šolo je najprej obiskoval v domačem Šentrupertu, po materini smrti leta 1939 pa ga je oče s sestro poslal v Ljubljano, kjer sta preživela vojno in obiskovala gimnazijo. Maturiral je leta 1947. Vpisal se je na Gozdarsko fakulteto v Zagrebu, a se je kmalu odločil, da bo prevzel domačo kmetijo, ki je bila brez gospodarja. Očeta so leta 1942 odpeljali italijanski vojaki in je umrl marca 1945 v Dachauu. Leta 1949 se je poročil z Justino Ratajc iz okolice Trebnjega. Imela sta tri sinove, Jožeta, Franca in Petra. Ob kmetiji sta z ženo nadaljevala hišno tradicijo  in vodila Frelihovo gostilno (1952-1960).

Bil je med prvimi, ki je kot tehnični vodja v tovarni pijač Dana na Mirni (1960-1970) skrbel za napredek širšega okolja. Ob delu v Dani je  končal prvo stopnjo živilske tehnologije na ljubljanski biotehnični fakulteti. Po letu 1970 se je posvetil novi dejavnosti – predelavi plastičnih mas (podjetje Plasta) in tudi tu kot samostojen obrtnik oral ledino, kasneje pa imel veliko posnemovalcev. Bil je pobudnik in soustanovitelj Društva vinogradnikov Dolenjske in bil dva mandata njegov predsednik. Ko so ustanovili pododbor Društva vinogradnikov Šentrupert, je bil prav tako njegov predsednik. Na svoj način je promoviral rodni Šentrupert, ko je cviček, najbolj znano dolenjsko vino, odel v darilno embalažo, prav tako pa je bil prvi, ki je iz dolenjskih vin naredil penine.

Z vsem srcem se je posvetil delu v svetu Krajevne skupnosti Šentrupert, saj je bil njegov dolgoletni predsednik. Njegovi vidni uspehi so bili na področju izgradnje telefonije, vodovoda in cest. S svojim ugledom je vseskozi ostal vzor drugim, ki so se radi tudi po njegovem mandatu k njemu zatekali po nasvete. Bil  je med prvimi, ki je spodbujal ponovno ustanovitev občine Šentrupert. Leta 2009 je bil imenovan za prvega častnega občana Občine Šentrupert, oba z ženo Justi pa sta tudi pomembni imeni Rastoče knjige Občine Šentrupert.