Josip TAVČAR

Rodil se je očetu, pomorščaku (ladijskemu ekonomu) Josipu in materi Mihaeli r. Tavčar (iz Dutovelj). Osnovno in srednjo šolo (znanstveni licej) je obiskoval v Trstu; po maturi 1939 je v Benetkah študiral germanistiko na Ist. Univ. Ca’ Foscari (angl., nem.), tu bil učenec tudi A. Budala, nadaljeval štud. angl. jezika s književnostjo na Ist. Orientale v Neaplju, diplomiral l.1947. Drž. usposoblj. izpit za pouk angl. je opravil v Milanu; poleti 1942 je bil vpoklican v vojsko, obiskoval oficir. šolo v Salernu in služboval kot oficir v Cosenzi do zloma Italije; nato je postal zvezni oficir pri angl. komandi mesta, se udeležil zavezniškega prodiranja proti severu in v sestavu Badoglijevih čet 1944 bitke pri Monte Cassinu, julija 1945 pa se je vrnil v Trst. Od sept. i.l. je bil tu prof. na novoustan. slov. gimn., od 1946 učil sloven. na ital. klasičnem liceju v Kopru, od 1948 spet prof. angl. v Trstu: do 1954 na slov. nižji gimn. pri Sv. Jakobu, 1954–6 na slov. realni gimn. (znan. licej), od 1956 na slov. trgov. tehn. zavodu. Od sezone 1960/61 je bil umetn. vodja (dramaturg) Slov. gled. v Trstu, od 1969 tu preds. upravnega sveta. Formalno izobražen v tujem jeziku (na kar ni mogla odločilno vplivati materina »večerna šola« v sloven.), je poskušal zadostiti svojim ustvarjalnim nagnjenjem najprej v italijanščini, l. 1939 se odzval na natečaj za satir. dram. delo s farso v 2 delih Filomena la striga, prejel zanjo 1. nagr., 1940 jo upriz. gledal. skupina Cecchelin v gledališču Filodramatico; T-jeva radij. igra Gli illusi je bila 1940 nagrajena na vsedrž. natečaju ital. radiodifuzije; filmski scenarij Il Castello sottomarino pa je izšel v zborniku 50 soggetti cinematografici. (1942). Med vojno in po nji je napisal še več ital. dram, ki so ostale v rkp (Amor di terra, La legge, La Rondine, Il Ritorno idr.).

Ustvarjanje v slovenščini je začel z novelistiko: Oskrunjevalec avtomobilov (1955), Tržaški Zaratustra (1957), Via della Salita (1945–1950), Ignacij Ključar (1958), Sestanek (1959); najbolj priljubljena tema so mu posebneži v konfliktu s sodobnim življenjem. Kmalu se je skoraj povsem usmeril v dramatiko, ki jo upriz. Slov. gledal. v Trstu, izhaja pa tudi v revijah: Prihodnjo nedeljo. Drama v 3 dej. (1957), kjer z bizarnim osrednjim motivom in izogibanjem nar. tematiki že nakazuje smer nadaljnjega liter. razvoja. Pekel je vendar pekel. Fantazija v 2 dej. (upriz. marca 1959; Utvare 1976, 55–86) je že povsem odmaknjena v fantastiko, čeprav še obravnava tržaško družb. problematiko. Z nasl. dram. deli se pri T-ju vse bolj krepi kozmopolitska motivika, pa tudi nagnjenost k bizarnosti in fantastiki: Nicky — zlati deček. Komedija v 3 dej. (1959); Zeh pred smrtjo (1960); V Honolulu. Igra v 3 dej. (1963); Mrtvi kanarček. Tragična fantazija v 2 dej. (1966); Red mora biti. Farsa v 2 dej. (1969); Luna v megli. Farsa v 2 delih (1972 ); Igorju ugaja Bach (1976). Dela izpričujejo T-jevo nostalgijo po klasičnem celovitem človeku in prizadetost ob spremembah sodobnega tehnicističnega sveta; te spremembe doživlja kot tragično dejstvo, ki ga ni več mogoče izpovedovati v tragedij. obliki. Za navideznim realizmom teh dram se kažejo groteskne dimenzije, včasih tudi v bolj določni obliki; osebe so posebneži in duševni razrvanci, v katerih miselnost usodno posega tehnicistična in skomercializirana stvarnost, potencira v njihovi naravi pogojena bolestna nagnjenja v nenormalne razsežnosti in jih spreminja v enostransko delujoče mehanizme. Vendar je dramatična podoba te problematike značilno zaznamovana z lahkotnostjo, ki je pogosto posledica oblikovalne površnosti in naglice, saj T. piše predvsem zato, da si pojasni vsaj najvažnejša eksistencialna vprašanja, ki ga trenutno zaposluje. Po teh značilnostih je T-jeva dramatika bliže ital. kakor slov. in v slov. kult. prostoru nima tvornega odmeva. — V tisku je objavil tudi več monologov in dram. fragmentov: Ogledalo (1959), In vendar nočem biti mačka (1960), Kraguljčki (1964), Variacije na temo prih. časa (1966), Vila med borovci (1965), Horoskop (1971).

Radio Trst »A« je izvajal njegove slušne igre: Rihard Wagner (1953), farso Ivan in … Ivanka (1958), Sanjači (1959), Dreta se je utrgala (1961), farso Klinika za živčne čudeže (1962), kriminalki Sobojevniki (1964), Sence iz preteklosti (1965), igre Človek brez avtomobila (1968, obj. Srečanja, Gor., 1967, št. 9–10), Naivni Rudi (1968), Iz ljubezni (1968), Nepozabni večer (1969), Zagonetna smrt navadnega človeka (1970), Koraki brez sledu (1971), Na skali (1971), Povratek iz Amerike (1972), Slov. balada (1973), V mraku (1974), Srečanje v Kalabriji (1973); za TV je priredil igro Malo ljubezni (1976), samo v tisku pa je izšla farsa Na Uranu (1962).

Kot publicist je predvsem posrednik med slov. in ital. kulturo, sodeloval je 1948 do 1958 (vse do ukinitve) v kult. rubriki dnevnika Il corriere di Trieste z gledal. kritikami in članki o slov. kulturi; obratno pa v Primorskem dnevniku in na radiu Trst (od 1949) predstavljal predvsem vidnejše dosežke sodobne ital. literature, mdr. podal v 28 enournih oddajah pregled ital. dramatike (Trst 1964). T-jeva je bila zamisel antologije Il teatro sloveno. Bil je odgovorni urednik dijaškega lista Literarne vaje (1949/50 do 1972/ 73) in literarnega zbornika Tokovi, 1957 (z B. Pahorjem in A. Rebulo).